Stična

Stična2018-08-08T12:24:40+02:00

Marjan Smerke – Družina d. o. o.

Bazilika Žalostne Matere Božje

Župnijski urad: Stična


Stara je že več kot 860 let in je duhovno srce našega naroda. Duhovni sinovi Benedikta in velikega prenovitelja Bernarda so v tem kraju zasejali seme Marijinega češčenja.

Zgodovina božjepotne cerkve v Stični sega tako kot samostanska daleč v prvo polovico 12. stoletja. V zgodovino stopi leta 1132, ko so sem prišli iz Francije graditelji samostana. O zidavi cerkve in samostana pripoveduje stara zgodba, ki jo je Valvasor zapisal takole: »Izbiri kraja za novi samostan je botroval spor med tremi brati zaradi nekega posestva na tistem kraju, kjer zdaj stoji samostan. Patriarh Peregrin je potem vsakemu izplačal njegov odmerjeni delež, v kraju pa so se potem naselili cistercijani, ki so jih poklicali iz Rima in so že dlje časa prebivali nedaleč od Gradca. Prvega opata naj bi bil iz Francije poslal sveti Bernard, kakor beremo v starih zapisih. Pripovedujejo, da se je ponoči vse spet podrlo, kar so delavci čez dan pozidali, dokler niso zagledali nekega tujega zelenega ptiča, ki je neprestano prepeval: Sit hic (naj bo tukaj!). To jih je pripravilo do tega, da so začeli samostan zidati na tistem kraju, kjer je sedel ptič.«
Valvasorjeva zgodba naj bi razložila tudi stiški samostanski grb, ki ima na obzidju naslikanega zelenega ptiča. Zgodovinska dejstva se sicer ne pokrivajo popolnoma s to legendarno pripovedjo. Resnica pa je, da je konec leta 1136 oglejski patriarh Peregrin izdal ustanovno listino stiške opatije. Že leto poprej, 7. julija 1135, se je začelo v Stični redovno življenje. Samostansko cerkev Žalostne Matere božje je na dan sv. Kilijana, 8. julija leta 1156, posvetil oglejski patriarh Peregrin. Ta romanska cerkev je preživela hude čase turških vpadov. Kar dvakrat (leta 1471 in 1529) so bili v njej Turki. Preživela je reformatorske pritiske in na novo zaživela v baroku, ki ji je dal sedanji pečat. Tako kakor samostan sta ob razpustu leta 1784 trpeli tudi cerkev in božja pot. Ta se je razvila prav zaradi močnega žarišča cistercijanske duhovnosti. Zato je bila obnovitev samostana oktobra leta 1898 tudi obnovitev božje poti.

Besedilo iz knjige Francija Petriča, Duša, le pojdi z mano. 

Več na …