Na ljubljanskih Žalah je potekala žalna slovesnost v spomin preminulim v času epidemije covid-19. Poleg predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja in verskih predstavnikov, se je slovesnosti udeležil tudi ljubljanski nadškof metropolit in predsednik Slovenske škofovske konference msgr. Stanislav Zore OFM. Blagoslovil je vrbo, ki ponazarja naše žalovanje in zbrane nagovoril:

Spoštovani gospod predsednik republike, spoštovani predstavniki verskih skupnosti, spoštovani navzoči:

»Gosta tema se je zgrnila na naše trge, ulice, mesta. Zagospodovala je nad našim življenjem in napolnila vse z oglušujočo tišino in obupno praznino, ki ohromi vsako reč, ki se je dotakne. Znašli smo se preplašeni in izgubljeni. Zavedli smo se, da smo vsi na istem čolnu, vsi krhki in izgubljeni, obenem pa pomembni in potrebni, vsi poklicani, da skupaj veslamo.« S temi besedami je papež Frančišek 27. marca lani nagovoril mesto in svet. S temi besedami je opisal občutje pandemije in našega soočanja z njo.

Tudi mi smo tukaj, ker se zavedamo, da smo vsi v istem čolnu. Zbrali smo se v imenu vseh prebivalcev naše države, ki se s pieteto spominjajo vseh, ki so v minulem letu umrli za posledicami okužbe z virusom. V srcu nosimo njihov boj z boleznijo in boli nas njihovo osamljeno umiranje. V srcu nosimo tudi vse tiste, ki žalujejo za svojimi pokojnimi. Njihova bolečina je največja, saj ostaja živa in skeli, povečuje pa jo žalost in občutek prikrajšanosti, ker niso mogli biti s svojimi v času njihovega poslavljanja, pa tudi pogrebi so bili zaradi omejitev okrnjeni. V srcu nosimo tudi vse zdravstvene delavce, ki so se usposabljali, da bi reševali življenja in vračali zdravje, pa so morali v minulem letu tolikokrat doživeti svojo nemoč. Tolikokrat so bili oni tisti, ki so umrlim zatisnili oči. Hvala jim za to.

Pokojnim ne moremo vrniti življenja, žalujočim ne moremo odvzeti bolečine, zdravstveni delavci ne potrebujejo plitvih besed. Lahko pa smo z njimi, lahko iskreno živimo zavest istega čolna in pokojnim poklonimo spomin, verni pa tudi molitev zanje, žalujočim lahko pokažemo bližino in sočutje, zdravstvenim delavcem lahko izrazimo hvaležnost.

S tega mesta pa mora ob tem spoštljivem trenutku tudi priti povabilo, da stopimo skupaj. Ne glede na vse bomo ostali v istem čolnu, in zato je pomembno, da stopimo skupaj in se spoprimemo z virusom, ki še ni premagan. Stopimo skupaj s spoznanju, na katerega nas je spomnil papež: »da ne moremo iti dalje vsak zase, ampak samo skupaj.«