Nocoj želimo na poseben način podoživeti Jezusovo zadnjo večerjo. Kakor apostoli smo vstopili v dvorano zadnje večerje, kakor oni smo prisluhnili njegovim zadnjim in zaupnim besedam, gledamo njegova zadnja dejanja in si jih želimo vtisniti v spomin. V Janezovem evangeliju ga vidimo ponižno sklonjenega k našim nogam v hlapčevski, služabniški, celo suženjski drži in jo želimo posnemati. Apostol Pavel nas je v berilu spomnil na postavitev svete evharistije, zato bomo po Gospodovem naročilu ponovili to njegovo dejanje in izrekli njegove besede: »To je moje telo, to je kelih moje krvi« in ga zaužili.

Kaj pravzaprav pričakuje nocoj Gospod od nas?

Po svoji naravi se nagibamo k temu, da se ukvarjamo s seboj, s tem, kar delamo, kar želimo, s svojimi krepostmi in pomanjkljivostmi, boleznimi in zdravjem, s tem, kar dajemo in s tem, kar nam manjka, kakor da je vse odvisno od nas, kakor da smo mi najpomembnejši. Toda Gospod želi, da bi nas danes najbolj prevzela njegova ljubezen.

Danes gre Jezus v ljubezni do konca: »Ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, jim je izkazal ljubezen do konca.« Iz ljubezni postane služabnik, prelije svojo kri, daruje svoje življenje, vzame nase vse naše bolečine in napake. Iz ljubezni do konca želi postati naša hrana, biti eno z nami. To more storiti samo ljubezen. Tudi sprejeti tako ljubezen bi moralo biti lahko. Vendar pogosto zaslužimo svetopisemski opomin: »Doklej boste ljubili prazne reči?«. Tekamo za praznimi stvarmi, za prevarami, ne da bi se zavedali neizmernosti veselja, ki nam ga Gospod ponuja. Tudi tisti, ki sicer z velikodušnostjo ljubijo Gospoda, mislijo, da je najpomembnejše, da mu darujejo svoja dobra dela, da zanj nekaj naredijo, ne pa da najprej sprejmejo njegovo ljubezen. Na ta način pa naredijo svoje življenje manj srečno in tudi manj rodovitno.

Takšna je bila Petrova drža. Apostol Peter se ne more sprijazniti z dejstvom, da Gospod svojim učencem služi kot hlapec. Ko se mu Jezus približa, ugovarja: »Ne boš mi umival nog, nikoli ne!« Noče sprejeti Gospodove ljubezni. Misli, da je pomembnejša ljubezen, ki jo ima on do Jezusa, da je najpomembnejše to, da lahko on kaj Gospodu da, celo svoje življenje da za Gospoda. A to je bila Petrova napaka. Saj mu je malo pred tem Jezus lepo rekel: »Zdaj ne moreš za menoj«. To pomeni, da mora Jezus iti pred njim, Jezus mora iti pred nami vsemi. On nas prvi ljubi, mi pa se mu moramo najprej odpreti in sprejeti njegovo ljubezen. Šele potem bomo lahko tudi mi nanjo ustrezno odgovorili. Toda Peter hoče biti prvi, biti hoče pred Jezusom: »Življenje dam zate!« Jezus mu odvrne: »Življenje daš zame? Resnično, resnično, povem ti: Petelin ne bo zapel, preden me trikrat ne zatajiš.« Peter ni doumel, da mora najprej sprejeti Gospodovo ljubezen, šele potem mu bo sposoben slediti, ga tudi sam prav ljubiti, šele potem bo zmogel zanj res dati življenje. Zato mora najprej izkusiti svojo nemoč, sprejeti nato Jezusovo odpuščajočo ljubezen, da ga spremeni in spreobrne, da bo lahko nanjo prav odgovarjal.

Prosimo danes za to milost, da bi bili pozorni in sprejemljivi za ljubezen, ki nam jo Gospod ponuja, da bi doumeli, da moramo najprej usmeriti pozornost nanj in ne nase. Sprejeti moramo Gospodovo ljubezen, ki nas očiščuje, sprejeti, da nam on odpusti, sprejeti, da on posveti in polepša našo dušo. Posvečevati se ne moremo sami, moramo pustiti, da nam on s svojo ljubeznijo napolni srce. Ko bomo tako okusili, kako dober je Gospod, tedaj bomo spremenjeni, ne da bi se tega zavedali. Spremenjen bo tudi naš pogled na druge: bratska ljubezen izvira le iz srca, ki je okusilo Gospodovo ljubezen. Sveti Janez pravi v svojem pismu: »Če nas je Bog tako vzljubil, smo se tudi mi dolžni ljubiti med seboj« (1 Jn 4, 11). Treba je torej najprej doživeti, kako nas Bog ljubi, potem se bomo lahko prav ljubili med seboj. Treba je najprej začutiti, kako velika je Gospodova ljubezen do nas in do drugih in se nato pridružiti Njemu v njegovi ljubezni, da bomo ljubili prav. To pomeni obhajati sveto mašo, to pomeni tudi pridružiti se njemu v umivanju nog, da bi lahko nato v Njem in z Njim služili svojim bratom in sestram. Amen.