Svetovni dan bolnikov

Za 23. svetovni dan bolnikov, ki bo kot vsako leto 11. februarja, na god Lurške Matere Božje, je papež Frančišek napisal poslanico, ki nosi naslov »Slepemu sem bil oko in hromemu noga“(Job 29,15). Papež se obrača na vse, ki nosijo breme bolezni in so na različne načine pridruženi trpečemu Kristusu. Prav tako tudi na tiste, ki poklicno ali prostovoljno delajo na zdravstvenem področju.

Osrednja slovesnost pri nas bo kot vsako leto v narodnem svetišču Marije Pomagaj na Brezjah, v sredo, 11. februarja, ob 10. uri, ki jo bo vodil stiški opat Janez Novak. Dan bolnikov in njegovo bližino naj zaznamuje naša pozornost do bolnikov in trpečih.

Pozornost in hvaležnost pa pokažimo v teh dnevih tudi do vseh zaposlenih v zdravstvu in drugih ustanovah.

Miro Šlibar,
voditelj Medškofijskega odbora za pastoralo zdravja pri SŠK

Pismo bolnikom

Dragi bratje in sestre!

Rad odprem spletno povezavo z Lurdom. V molitvi sem povezan z romarji v Lurdu in z vami doma, ki v različnih skupinah poromate v Marijino svetišče pod Pireneje. V tem času je malo romarjev pred votlino. Pred dnevi sem opazil, da v Massabiellski votlini ni kamnitega oltarja, svojevrstnega svečnika in belih klopi. Ko to pišem, so začeli odstranjevati tudi tlak izpred votline. Omenjeno potrjuje, da bodo kraj, ki ga skozi vse leto obišče množica romarjev, temeljito obnovili.
Ob svetovnem dnevu bolnikov, ki ga obhajamo že triindvajseto leto, ob godu lurške Matere Božje, 11. februarja, najprej iskrena hvala vsem, ki ste blizu bolnim doma, v domovih za ostarele, v bolnišnicah ali opravljate svoje poklicno in prostovoljno delo pri Karitas ali v drugih ustanovah. Posebna zahvala vam, duhovniki, ki spremljate bolnike v župnijskih občestvih in domovih za ostarele. Čez trideset vas je v Sloveniji,ki poleg župnijskega dela obiskujete bolnike v sedemindvajsetih bolnišnicah. V letu posvečenega življenja se zahvaljujemo tudi vam, redovniki in redovnice, ki imate posebno karizmo bližine bolnim. Hvala tudi vsem neimenovanim za vaše nesebično delo v bolnišnicah, doma, domovih za ostarele in drugih ustanovah, pa tudi vsem, ki kot zdravniki, medicinske sestre, pomočnice in pomočniki spremljate bolnike in invalide na vsakoletnem romanju z vlakom v Lurd.
Ob obnovi lurške votline želimo prenoviti svoj pogled na bolezen, starost, invalidnost pa tudi svoj odnos do preizkušanih bratov in sester na vseh področjih. Pomoč pri prenovi našega odnosa do bolnih naj bo kot vsako leto papeževa poslanica bolnikom, ki jo boste lahko dobili kot prilogo Prijatelja ali na spletu. Na svetovni dan bolnikov vas bo spominjal tudi plakat.
Letošnja poslanica nosi naslov: »Slepemu sem bil oko in hromemu noga« (Job 29,15). V njej se papež obrača na vse, ki nosijo breme bolezni in so na različne načine pridruženi trpečemu Kristusu. Prav tako tudi na tiste, ki poklicno ali prostovoljno delajo na zdravstvenem področju. Dobesedno pravi: »Ti ljudje s svojim življenjem, zakoreninjenim v pristni veri, pričujejo, da so ‘oko slepemu in hromemu noga’«. V nadaljevanju pravi, »da je čas, ki ga preživimo ob bolniku, svet, je hvalnica Bogu. Le z molitvijo k Svetemu Duhu moremo razumeti, kakšna je vrednota spremljanja, mnogokrat tihega, podarjenega tem bratom in sestram, ki se zaradi naše bližine in naše naklonjenosti čutijo potolaženi in bolj ljubljeni«.
Papež v poslanici ugotavlja, da se današnjemu človeku vedno mudi, željan je delati, proizvajati. Tako hitro pa pozabi na potrebe drugih. Za obiskovanje in preprosto biti z bolnimi potrebujemo čas. Dragoceno je tudi Jobovo izkustvo.
Ta najde svoj pristen odgovor samo v trpljenju, najvišjem dejanju zastonjske in usmiljene solidarnosti Boga z nami. Zato je Job ob koncu svoje izkušnje lahko zatrdil: »Z ušesom sem slišal o tebi, a zdaj te je videlo moje oko« (Job 42,5). Kadar ljudje, pogreznjeni v skrivnost trpljenja in bolečine, to sprejmejo v veri, morejo tudi sami postati žive priče vere, sposobni sprejeti trpljenje, ne da bi razumeli njegov poln pomen.
Papež Frančišek ob koncu poslanice izroča svetovni dan bolnikov v Marijino materinsko varstvo. Prosi jo, naj kot Mati posreduje za vse bolne in za tiste, ki skrbijo zanje.
Sklenem z občutenim spominom romarice, ki je pred leti s posebnim vlakom z Unitalsi poromala v Lurd. »Nepozabno mi je ostalo doživetje pri procesiji z lučkami. Počasi smo se z vseh strani zbirali bolniki na vozičkih, njihovi pomočniki, spremljevalci in romarji. Med molitvijo rožnega venca in petja v različnih jezikih, med njimi tudi slovenskem, s prižganimi svečkami, smo se zvrstili v procesiji po trgu z Marijinim kipom. Blagoslov in pričakovanje posebnih milosti, ki smo jih doživeli ob večernem zahodu, je bilo tako močno in sveto, da se je orosilo marsikatero oko, ko vidiš različne narode, zbrane ob lurški Gospe. Občudovala sem živo vero, upanje in ljubezen v preizkušanih bratih in sestrah. Tudi lurška kopel me je spomnila na moj krst, na vodo, ki nam daje življenje, na Kristusa.«