SOLMOE (petek, 15. avgust 2014, RV) – »Dragi mladi! ‘Lepo je, da smo tukaj’ (Mt 17,4). Te besede je izgovoril sveti Peter na gori Tabor, ko se je znašel pred spremenjenim Jezusom v slavi. Zares lepo je za nas biti skupaj tukaj pri tem svetišču korejskih mučencev, v katerih se je Gospodova slava razodela v jutranji zarji življenja Cerkve v tej deželi. V tej mnogovrstni množici, v kateri ste mladi kristjani iz vse Azije, lahko na nek način zaznamo slavo Jezusa, navzočega med nami, navzočega v svoji Cerkvi, v kateri so vsi narodi, jeziki in ljudstva, navzoč z močjo svojega Svetega Duha, ki dela vse novo, pomlaja in živi vse stvari.« Tako je papež Frančišek nagovoril deset tisoč mladih udeležencev 6. azijskega dneva mladih v šotoru pred svetiščem Korejskih mučencev v Solmoeju in nadaljeval: »Zahvaljujem se vam za topel sprejem ter za dar vašega navdušenja, za petje polno veselja, za lepe izraze različnosti in bogastva vaših kultur. Še posebej se zahvaljujem trem mladim, ki so z mano podelili vaša upanja, vaš nemire ter zaskrbljenosti. Pozorno sem jih poslušal in jih sprejel v svojo dušo. Zahvaljujem se škofu Lazarju You Heung-Siku za izrečeno dobrodošlico. Vse vas iz srca pozdravljam.«

Azijsko srečanje mladih: Slava mučencev se sveti nad vami
To popoldne bi rad z vami premišljeval o enem vidiku teme tega 6. azijskega dneva mladih: Slava mučencev se sveti nad vami. Kakor je Gospod storil, da je njegova slava zasvetila v junaškem pričevanju mučencev, na isti način On želi, da njegova slava zasveti v vašem življenju in po vas želi razsvetliti življenje te velike celine. Danes Kristus trka na vrata vašega srca. Poziva vas, da vstanete, da popolnoma budni in pozorni vidite stvari, ki v življenju res nekaj veljajo. In še več. On vas prosi, da greste na ceste ter poti sveta in trkate na srca drugih s povabilom, da Ga sprejmejo v svoje življenje.

To veliko srečanje mladih iz Azije nam omogoča opaziti nekaj, k čemur je po večnem Božjem načrtu Cerkev poklicana, da je. Skupaj z vsemi mladimi si želite prizadevati za izgradnjo sveta, v katerem bodo vsi živeli v miru ter prijateljstvu, prerasti vse pregrade, združiti razdvojeno, zavreči nasilje in predsodke. In to je točno to, kar Bog želi od nas. Cerkev je poganjek edinosti celotne človeške družine. V Kristusu so vsi narodi poklicani k edinosti, ki ne uničuje različnosti temveč jo priznava, jo spravi med seboj ter obogati.

Vendar se zdi, da je duh tega sveta tako daleč stran od te čudovite vizije ter od tega projekta. Kolikokrat se zdi, da semena dobrega ter upanja, ki jih skušamo sejati, grmovje sebičnosti, sovražnosti ter krivičnosti zaduši in sicer ne samo okoli nas, temveč tudi v naših srcih. Vznemirja nas naraščajoča razlika med bogatimi in revnimi v naših družbah. Opažamo znamenja malikovanja bogastva, oblasti in užitkov, za katere ljudje v življenju plačajo ogromno ceno. Blizu nas mnogi naši prijatelji in sodobniki trpijo zaradi duhovne revščine, osamljenosti in tihega obupa. Zdi se, kot da bi bil Bog iz tega obzorja odstranjen, kot da bi se duhovna puščava začela širiti po vsem svetu. To prizadene tudi mlade, jim ukrade upanje in v številnih primerih tudi življenje.

Poklicani za pričevanje evangelija upanja
Takšen je ta svet, v katerega ste poklicani, da greste in pričujete za evangelij upanja, evangelij Jezusa Kristusa in obljubo njegovega Kraljestva. Jezus nas po prilikah uči, da Kraljestvo vstopa na ponižen način v svet in se tiho, a vztrajno razvija tam, kjer je odprto srce sprejelo njegovo sporočilo upanja in zveličanja. Evangelij nas uči, da Jezusov Duh lahko prinese novo življenje v srce vsakega človeka in lahko spremeni vsako stanje, tudi tisto, pri katerem se zdi, da ni upanja. To je sporočilo, ki ste ga vi poklicani razdeliti z vašimi sodobniki bodisi v šoli, v službi, v vaših družinah, na univerzah, v vaših skupnostih. Iz dejstva, ker je Kristus vstal od mrtvih, vemo, da ima »besede večnega življenja« in da ima njegova beseda moč dotakniti se vsakega srca, z dobrim premagati zlo, spremeniti in odrešiti svet.

Dragi mladi, Gospod v tej vaši generaciji računa na vas! V naša srca je vstopil na dan našega krsta. Dal vam je svojega Duha na dan vaše birme. Nenehno pa vam daje moč po svoji navzočnosti v evharistiji, da ste lahko njegove priče pred svetom.«

Frančiškov dialog z mladimi
V tem trenutku je papež Frančišek vstopil v dialog z mladimi, najprej v angleščini, nato pa v italijanščini. »Ste pripravljeni reči: Da.« Mladi so zavpili: »Da!« »Ste pripravljeni?« »Da!« »Hvala!« »Ste utrujeni« »Ne!« »Zares?« »Da!« »Moji prijatelji so mi včeraj rekli, da mladim ne smem brati. Prosto moraš govoriti, spontano iz srca nagovoriti mlade. Toda sem v veliki težavi. Moja angleščina je zelo revna.« Mladi se niso čisto strinjali s tem ponižnim papeževim priznanjem. Zato jim je zatrdil: »Da, da! Vendar, če želite vam lahko še kaj spontano povem. Ste utrujeni?« »Ne.« »Lahko začnem?« »Da!« »Vendar bom to storil v italijanščini.« »Boste to prevajali? Hvala! Začnimo!«

Mayino vprašanje glede poklicanosti
Sveti oče je začel v italijanščini razmišljati in razlagati o Mayinem pričevanju. »Močno sem čutil to, kar je povedala May in sicer o konfliktu v svojem življenju? Kaj storiti? Ali iti po poti redovniškega, posvečenega življenja ali pa naj študira, da bo potem lažje pomagala drugim. To je le navidezen konflikt, kajti Bog vedno kliče, da delamo dobro drugim, bodisi v redovnem, posvečenem življenju, bodisi v laiškem življenju kot družinski očetje ali matere. Toda namen je isti: častiti Boga in drugim delati dobro. Kaj mora storiti Marina (May) in mnogi med vami, ki si postavljate isto vprašanje. Tudi jaz sem se podobno spraševal: ‘Katero pot naj izberem?’ Tebi ni treba izbirati poti. Gospod jo mora izbrati! Jezus jo je izbral. Ti ga moraš le poslušati in ga vprašati: ‘Gospod, kaj naj naredim?’ To naj bo molitev mladega: Gospod, kaj Ti želiš od mene? Z molitvijo in nasvetom pravih prijateljev: laikov, duhovnikov, redovnic, škofov, papežev…, tudi papež lahko dobro svetuje. Z nasvetom le-teh boste našli pot, ki jo zate želi Gospod.«

Papež Frančišek je mlade v angleščini pozval»Molimo skupaj!« Korejskemu jezuitu, ki je prevajal papežev govor v italijanščini je rekel: »V korejščini ponovi: Gospod, kaj ti hočeš od mojega življenja? Trikrat! Molimo! Let’s pray together!« Po molitvi je sveti oče nadaljeval: »Prepričan sem, da vas bo Gospod poslušal, prav gotovo tudi tebe Marina (May). Hvala za tvoje pričevanje. O, oprosti! Pomešal sem ime! Vprašanje je postavila May, ne Marina!

Papeževa obljuba glede kamboških mučencev
»Marina je govorila o nečem drugim: o mučencih, svetnikih, pričevalcih. Z nekaj bolečine, z nekaj nostalgije je rekla, da v njeni deželi, Kambodži, še ni svetnikov. Svetniki so in to mnogi. ampak Cerkev jih še ni priznala, še ni nikogar beatificirala, kanonizirala. Za to se ti Mai (Marina) zelo zahvaljujem. Obljubim ti, da se bom zavzel glede tega, ko se vrnem domov, da bom govoril z odgovornim za te zadeve, ki je dober človek, ime mu je Angelo, in ga bom prosil, naj razišče to zadevo, da bo šlo to naprej. Hvala! Najlepša hvala!«

Trajna je le sreča ljubezni
Papež Frančišek je zatem dejal: »Čas je, da zaključimo. Ste utrujeni?« »Ne!« »Še malo nadaljujemo? Preidimo sedaj k Marini. Marina je postavila dve vprašanji, pravzaprav ne vprašanji, temveč dve razmišljanji in postavila vprašanje o sreči. Rekla je, da sreče ne moremo kupiti, kajti, ko jo kupiš, se zaveš, da je izginila. Sreča, ki jo kupimo, ne traja dolgo. Trajna je le sreča ljubezni. Pot ljubezni pa je preprosta: ljubi Boga in ljubi bližnjega, svojega brata, tistega, ki je ob tebi, tistega, ki potrebuje ljubezen, ki potrebuje toliko drugih reči. ‘Toda oče, kako naj jaz vem, da ljubim Boga?‘ Preprosto, če ljubiš bližnjega, če ne sovražiš, če ne nosiš sovraštva v svojem srcu, ljubiš Boga. To je najboljši dokaz.«

Molitev za ponovno združitev korejskega ljudstva
»In potem je Marina postavila vprašanje, razumem jo, to je boleče vprašanje in se ji zahvaljujem, da ga je postavila: razdeljenost med brati obeh Korej. Sta dve Koreji? Ne, ena je, ampak razdeljena. Družina je razdeljena. Od tu bolečina… Kako torej pomagati, da bi se ta družina združila? O tem bom rekel dvoje: najprej nasvet in zatem upanje.

Najprej nasvet: moliti, moliti za naše severne brate. ‘Gospod ena družina smo, pomagaj, pomagaj nam k edinosti. Ti to lahko narediš in da ne bo zmagovalcev in poražencev, ampak samo ena družina in da so samo bratje med seboj’.«

Sveti oče je mlade povabil: »V tišini molimo. In silence we pray.«

»Sedaj pa o upanju. Katero pa je upanje? Upanj je več, eno pa je, ki je lepo: Koreja je ena, je ena družina. Vi govorite isti jezik, družinski jezik, ste bratje, ki govorite isti jezik. Ko so šli Jožefovi bratje v Egipt kupit hrano, bili so namreč lačni. Denar so imeli, niso pa imeli za jesti. Šli so torej tja, da bi kupili hrano in so našli brata. Kako? Ker je Jožef opazil, da so govorili isti jezik. Pomislite na brate s severa. Oni govorijo isti jezik in ko se v družini govori isti jezik, obstaja tudi človeško upanje.

Pred kratkim smo videli lep ‘skeč’ o izgubljenem sinu, o tistem sinu, ki je odšel in zapravil ves denar, izdal je očeta, družino. V določenem trenutku se je zaradi potreb, a z veliko sramu vrnil. Mislil je, kako bo prosil odpuščanja svojega očeta. Mislil je reči: ‘Oče, grešil sem, storil sem to zlo, želim biti le eden od zaposlenih, nikakor ne tvoj sin in še toliko lepega…’ Evangelij pa pravi, da ga je oče zagledal, ko je bil še daleč. Kako to, da ga je zagledal? Zato, ker je vsak dan hodil na teraso, da bi videl, če se sin vrača. Objel ga je, ni mu pustil govoriti, ni mu pustil, da bi izrekel tisti govor, niti da bi ga prosil odpuščanja, ampak mu je pripravil praznovanje. Pripravil mu je praznovanje. To je praznovanje, ki je Bogu všeč. Ko se vrnemo domov, se namreč vrnemo k Njemu. ‘Toda Oče, grešnik sem, grešnica sem.«’ »Že prav, a čaka te, napravil ti bo praznovanje. Jezus sam namreč pravi, da bo v nebesih večje praznovanje zaradi enega spreobrnjenega, kakor sto pravičnih, ki so ostali doma. Nihče od nas ne ve, kaj nas čaka v življenju. Vi mladi boste rekli: ‘Kaj nas torej čaka? Lahko smo naredil grde, zelo grde stvari, vendar prosim vas, nikoli ne obupajte. Oče je, ki nas vedno čaka. Vrnite se! Vrnite se! To je ta beseda. Come back! Vrnite se domov, ker vas čaka Očeta. In če tudi sem velik grešnik, bo naredil velik praznik. Vi duhovniki, prosim vas, objemite grešnike in bodite usmiljeni! Zelo rad to slišim in sem zaradi tega srečen, da se Bog ne nikoli ne utrudi odpuščati, nikoli se ne utrudi čakati na nas«, je papež Frančišek zaključil svoj spontan nagovor mladim v italijanščini.

Zaključek in blagoslov
Sveti oče je nadaljeval v angleščini: »Napisal sem tri priporočila, o katerih sem pa že govoril: molitev, evharistija ter delo za druge, za revne, delo za druge. Zdaj pa je čas, da grem. V prihodnjih dneh vas bom spet videl, ter vam spregovoril, ko se bomo v nedeljo zbrali pri sveti maši. Sedaj pa se zahvalimo Gospodu za blagoslov tega skupaj preživetega časa in ga prosimo, da bomo zveste in vesele priče Njegove ljubezni za Azijo in ves svet. Naj vas Marija, naša Mati varuje in ohranja v bližini Jezusa, njenega Sina. Iz nebes naj vas tudi spremlja sveti Janez Pavel II., začetnik Svetovnih dnevov mladih. Iz vsega srca vam podelim blagoslov.« Po blagoslovu je papež Frančišek še dejal: »Prosim vas, molite zame. Nikar ne pozabite moliti zame! Najlepša hvala!«.