Hvaležnost imamo ljudje za eno najlepših lastnosti, nehvaležnost pa za eno najslabših. K temu nas vzgaja vsaka maša, ki se imenuje evharistija, kar pomeni najprej zahvala. Pri vsaki maši na duhovnikovo povabilo: »Zahvalimo se Gospodu, našemu Bogu« z vero odgovorimo: »Spodobi se in pravično je.« V četrtem navadnem hvalospevu sicer najdemo tudi misel: »O Bog, tebi naša hvala ni potrebna, vendar se ti po tvoji dobroti smemo zahvaljevati. Naše hvalnice (zahvale) ti ničesar ne dodajo, pomagajo pa nam na poti k tebi.« Zahvala za sadove zemlje in za duhovne darove je tudi najlepša prošnja za novo obdarovanost. Vse nam je podarjeno, vse je milost, lepo in dobro, pa tudi žalostno in hudo, saj Bog ve, da nam vse lahko pripomore k dobremu, če ga ljubimo (prim. Rim 8,28). Tudi hudih preizkušenj nam letos ni manjkalo.

Ob zahvalni nedelji čutim dolžnost, da se zahvalim vsem, zlasti najbližjim sodelavcem, ki po svojih najboljših močeh nosite težo odgovornosti za Cerkev v naši nadškofiji v izrednih in težavnih okoliščinah. Zahvala gre vsem duhovnikom, redovnicam, katehetom in katehistinjam, ki nosite težo pastorale in oznanjevanja v veri nenaklonjenem okolju. Zahvaljujem se vsem župnijskim sodelavcem, članom ŽPS, ključarjem, pevcem in organistom, ministrantom, cerkovnikom in vsem, ki skrbite za lepoto in urejenost cerkva, vsem zvonarjem in končno vsem gospodinjam in dobrotnikom, ki skrbite za duhovnike. Bogu hvala za vse molitve in darovane žrtve redovnic po kontemplativnih samostanih in drugih molivcev, zlasti bolnikov.

Končno hvala vernikom za vse nabirke, bodisi za vesoljno Cerkev, škofijo, župnijo ali v karitativne namene. V letu vere poglobimo vero, da se Bog ne da prekositi v velikodušnosti. V medsebojnih odnosih pa se spomnimo, da je beseda hvala majhno poleno, ki pa sprosti veliko energije.

msgr. Andrej Glavan apostolski administrator