1. Papež Janez Pavel II. se je osebno zavzel za priznanje samostojne države Slovenije
Sveti sedež je 13. januarja 1992 med prvimi državami priznal samostojno Republiko Slovenijo. Analiza zgodovinarjev bi lahko podrobneje argumentirala, kako je bilo omenjeno priznanje odločilnega in ključnega pomena za druga priznanja, ki so mu sledila. V letih od 1990 do 1994 sem bil tajnik pri ljubljanskem nadškofu msgr. dr. Alojziju Šuštarju (1980–1997), zato se dobro spomnim, kako se je nadškof razveselil priznanja, za katerega si je v tesnih prijateljskih odnosih s tedanjim papežem Janezom Pavlom II. (1978–2005) prizadeval. Prav tisti dan 13. januarja 1992, ko je v Cankarjevem domu v Ljubljani potekala neka slovesnost, je k nadškofu Šuštarju pristopil zunanji minister dr. Dimitrij Rupel ter mu čestital in se mu zahvalil, da se je osebno zavzel za samostojnost in bil tesno povezan s Svetim sedežem ter s papežem Janezom Pavlom II, vse od prvih demokratičnih volitev in plebiscita leta 1990.
Iz zanesljivih virov vsaj dveh pomembnih Slovencev v Rimu sem dobil informacijo o tem, da se je papež Janez Pavel II. osebno zavzel za priznanje samostojne države Slovenije. Tako naj bi 12. januarja 1992 mimo rednih proceduralnih postopkov sprejel odločitev o priznanju samostojne države Slovenije. Res je, da je nekaj držav že prej priznalo Slovenijo, toda moralna in simbolna vloga, ki jo ima Sveti sedež v svetovnem dogajanju, je bila, to lahko mirno in argumentirano trdimo, ključnega in odločilnega pomena ter jasna podpora Sloveniji, da se v evropsko skupnost vrne kot samostojna država.
2. Sveti sedež je že leta pred priznanjem intenzivno in z veliko mero razumevanja podpiral ustanovitev in priznanje samostojne države Slovenije
Ko se je po volitvah leta 1990 inpo plebiscitu istega leta decembra ustvaril nov položaj v Jugoslaviji in Sloveniji, je Sveti sedež z vso pozornostjo spremljal novo nastale razmere. »Kmalu se je pokazalo, da obstaja resna nevarnost, da se bodo obstoječe napetosti še povečale in celo izrodile v konflikt. Zato je Sveti sedež konec januarja 1991 jasno pozval: Načela, ki jih je poudaril Sveti sedež, so bila jasna podpora tudi slovenskim prizadevanjem za samostojno državo. Podobne zahteve so se še večkrat ponovile, tako pri papeževih govorih (30. januarja 1991, 21. aprila 1991, 8. maja 1991 ter 23. maja 1991), kakor tudi na mednarodni ravni, še posebej na srečanjih Konference za varnost in sodelovanje v Evropi (OSCE). Prizadevanja in posredovanje Svetega sedeža so se po razglasitvi neodvisnosti Slovenije in Hrvaške 25. junija 1991 še okrepili. Papež je posredoval za mir 28. junija, 29. junija in 3. julija, omeniti pa velja tudi 21. julij, 24. julij, 26. avgust ter 5. september leta 1991.[2] Sveti sedež je podprl oblikovanje mednarodnega soglasja o primernosti takojšnjega priznanja obeh novih držav, Slovenije in Hrvaške. S tem namenom je kardinal državni tajnik ambasadorjem držav članic OSCE 26. novembra 1991 izročil memorandum. V njem se je skliceval na načela mednarodnega prava in odredbe jugoslovanske ustave iz leta 1974 glede pravice do odcepitve od federacije in priporočil začetek sporazumnega in pogojnega priznanja neodvisnosti Slovenije in Hrvaške ter drugih republik, ki bi se odločile za tovrstni korak. Postopek podelitve pogojnega priznanja je bil vezan na zahtevo, da se republike formalno obvežejo, da bodo spolnjevale zakonite zahteve, vsebovane v dokumentih OSCE, posebej glede zaščite človekovih pravic, glede demokracije in zaščite narodnih manjšin.[3] »Sveti sedež je z izjavo Tiskovnega urada 20. decembra 1991 bolj podrobno opredelil svoje stališče glede krize v Jugoslaviji in z diplomatskimi notami zunanjim ministrstvom Slovenije in Hrvaške sporočil svojo pripravljenost priznati njihovo suverenost in neodvisnost, hkrati pa je postavil pogoje glede tega priznanja. Ko je Sveti sedež 13. januarja 1992 prejel formalno obvezo Republike Slovenije in Republike Hrvaške, da bosta spoštovali navedene pogoje, je prišlo tudi do priznanja samostojnosti.«[4] Na srečanju ministrskega sveta zunanjih ministrov držav članic OSCE, ki je 30. in31. januarja 1992 zasedal v Pragi, je tajnik oddelka za odnose z državami nadškof Jean-Louis Tauran takole povzel stališče Svetega sedeža: »Sveti sedež je vedno upal, da se bo konfliktu v Jugoslaviji mogoče izogniti. Od začetka krize je zato vztrajal pri zahtevi, da se federativne republike navdihujejo pri urejanju medsebojnih odnosov na 10. načelih sklepnega helsinškega dokumenta, po drugi strani pa, da čim prej začnejo z ustavnimi reformami, ki bodo pospeševale spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, vključno s pravicami narodnih manjšin in tako ustvarijo pogoje za demokracijo in resnično pravno državo. Razvoj dogodkov in predvsem uporaba orožja sta to upanje na žalost spremenila v iluzijo. Priznavajoč obstoj Hrvaške in Slovenije – to priznanje ni bilo naperjeno proti nikomur – je Sveti sedež vzel na znanje položaj, ki je bil posledica legitimnih in na demokratičen način izraženih teženj. Ko je za to priznanje postavil zahteve, je Sveti sedež želel predvsem pospešiti uresničitev vseh obveznosti, ki so bile sprejete v helsinškem procesu, in podčrtati dejstvo, da bo OSCE morala biti porok zaupanja v vprašanjih, ki se nanašajo na položaj narodnih manjšin. S tem je Sveti sedež hotel, da se na novo nastale države hkrati s priznanjem samostojnosti in neodvisnosti svečano obvezujejo, da bodo prispevale h gradnji Evrope – Evrope človekovih pravic in demokracije.«[5] Priznanje samostojne države Slovenije s strani Svetega sedeža 13. januarja 1992 je bilo odločilnega pomena za ostala priznanja, ki so mu sledila 15. januarja 1992 in za vključevanje mlade države v mednarodno skupnost. Ob tem so pomenljivi tudi vsebinski poudarki oziroma pogoji, povezani s priznanjem. Sveti sedež je bil zelo dobro seznanjen z razmerami v Sloveniji in je posledično opozoril na tista dejstva, ki so bila za postopno graditev bolj demokratične dežele ključnega pomena. 3. Državotvorna vloga Katoliške Cerkve v Sloveniji Katoliška Cerkev v Sloveniji je zgodovinsko tesno povezana z narodom, njegovo kulturo, jezikom in samozavestjo. Ob dogodkih, ki so povezani z njeno osamosvojitvijo, se je zavzemala predvsem za uveljavljanje človekovih pravic pod moralnim vidikom, za svobodo in enakopravnost slovenskega naroda in njegovo samostojnost. Vitalna povezanost Cerkve s slovenskim narodom je razumljiva samo z vidika njegovega zgodovinskega razvoja, ki je prek krščanstva in Cerkve stopil v Evropo in evropsko kulturo. Vodstvo Cerkve je ves čas, še posebej pa potem, ko so bile napovedane prve svobodne volitve v Sloveniji, z vso jasnostjo opozarjalo na odgovornost krščanskih laikov, naj k družbenemu dogajanju prispevajo svoj delež in se odločajo po svoji vesti. O tem govorijo izjave, ki so jih slovenski škofje zapisali pred spravno slovesnostjo v Kočevskem Rogu, pred plebiscitom, na dan osamosvojitve, kot tudi pozneje. V osamosvojitveno dogajanje so se dejavno vključevali kristjani v Sloveniji, zamejstvu in po svetu. Velikega pomena je bila tudi podpora škofovskih konferenc večine evropskih držav, Združenih držav Amerike in Kanade. Posebno vlogo pri osamosvojitvenih prizadevanjih Slovenije pa je imel Sveti sedež, ki je 13. januarja 1992 med prvimi priznal samostojno državo Slovenijo in s tem odločilno vplival na druga priznanja, ki so sledila 15. januarja in kasneje. [1] I. Jurkovič, Dejavnost Svetega sedeža za mir, v: Bogoslovni vestnik 61 (2001), 227.
– k spoštovanju pravice narodov do samoodločbe,
– k spoštovanju človekovih pravic in pravic narodnih skupnosti,
– k odpovedni uporabi sile pri reševanju nesporazumov,
– k neutrudnemu iskanju dialoga med sprtimi stranmi ter
– k vzpostavitvi mirnega sožitja med narodi Jugoslavije ob medsebojnem spoštovanju in pravičnosti.«
[2] Prim. I. Jurkovič, Dejavnost Svetega sedeža za mir, 228.
[3] Prim. I. Jurkovič, Dejavnost Svetega sedeža za mir, 228.
[4] Prim. I. Jurkovič, Dejavnost Svetega sedeža za mir, 228.
[5] Prim. I. Jurkovič, Dejavnost Svetega sedeža za mir, 229.
Objavljeno 13. 01. 2012
