V zlati buli, s katero je cesar Friderik III. na današnji dan pred 550-timi leti ustanovil ljubljansko škofijo, med drugim beremo: »Friderik, po naklonjenosti Božje milosti rimski cesar, vedno avgust … v hvalo nadvse blagoslovljene Trojice, v čast … častitljive Device Marije, svetih apostolov Petra in Pavla, Krištofa, mučencev Mohorja in Fortunata, škofov Martina in Nikolaja in vseh svetnikov, za povečanje božjega čaščenja, za naš blagor ter blagor praočetov in dedičev in naših naslednikov, knezov, vojvod, ter duš vseh vernih odrejamo, da se iz našega gotovega poznavanja po posebnem postopku v cerkvi svetega Nikolaja v našem mestu Ljubljana, zdaj še v oglejski škofiji, ustanovi in povzdigne škofovski sedež oz. stolnica in v njej škof, prošt, dekan in 10 kanonikov ter 4 vikarji kanonikov … Dano v našem mestu Gradcu, šestega decembra leta 1461, v desetem letu našega cesarskega vladanja, 22. letu rimskega vladanja in tretjem letu vladanja Ogrskemu kraljestvu«.

V ustanovni listini je nato podrobno opisana notranja ureditev in obseg nove škofije in tudi to, da si je cesar pridržal pravico do imenovanja vsakokratnega ljubljanskega škofa in devet od desetih kanonikov v istočasno ustanovljenem kapitlju v stolnici sv. Nikolaja. Zaradi nekaterih pravnih nedorečenosti v odnosu novoustanovljene ljubljanske škofije do oglejskega patriarha in salzburškega nadškofa ter usode benediktinske opatije v Gornjem Gradu, katere zemljiška posest je bila »kot neke vrste dota« dodeljena novoustanovljeni škofiji, je nekdanji cesarjev tajnik Sivijo Piccolomini, tokrat kot papež Pij II., cesarjevo ustanovno listino v celoti potrdil šele devet mesecev kasneje, točneje 6. septembra leta 1462. Ob tej priliki je papež mesto (v buli opidum) Ljubljana povzdignil v odličnejše mesto (v buli civitas), 10. septembra pa ljubljansko škofijo še izvzel izpod jurisdikcije oglejskega patriarha in salzburškega nadškofa. Za prvega ljubljanskega škofa sta cesar in papež izbrala njunega skupnega prijatelja, cesarjevega dvornega kaplana Sigismunda iz ugledne kranjske plemiške družine grofov Lambergov, ki mu je nato papež Pij II. leta 1463 v Rimu osebno podelil škofovsko posvečenje.

Častitljivi jubilej 550-letnice ustanovitve ljubljanske škofije – nanj opozarja kronogram na začetku knjige, ki ga je za to priložnost sestavil mariborski pomožni škof msgr. dr. Jožef Smej – smo želeli počastiti z monografijo, v kateri se je 21 avtorjev sprehodilo skozi čas od iztekajočega se srednjega veka do danes, in orisalo zgodovinsko dogajanje v osrednjem slovenskem prostoru, v katerega je bila postavljena – za tisti čas razmeroma velika ljubljanska škofija, čeprav takrat žal razdeljena na šest med seboj nepovezanih otokov na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem. Ta, v pravem pomenu besede notranjeavstrijska škofija z večinskim slovenskim prebivalstvom, je bila politično preko notranjeavstrijskih dežel vključena v Sveto rimsko cesarstvo nemške narodnosti, nato v Habsburško oziroma Avstroogrsko monarhijo, Kraljevino SHS oziroma Jugoslavijo, Socialistično federativno republiko Jugoslavijo in končno v samostojno in neodvisno Republiko Slovenijo.

Jožefinsko preoblikovanje škofijskih meja v notranjeavstrijskih deželah, za katero se je učinkovito zavzemal zlasti ljubljanski škof Karel Jane grof Herberstein, je ozemlje ljubljanske škofije strnilo okrog škofijskega središča na Kranjskem in jo leta 1787 za kratek čas celo povzdignilo v nadškofijo in sedež metropolita za jugozahodni cel cesarstva, leta 1830 pa vključilo v t. i. Ilirsko metropolijo s sedežem v Gorici. V nadškofijo je Ljubljano ponovno povzdignil papež Janez XXIII. ob praznovanju petstoletnice ustanovitve škofije leta 1961 in v sedež metropolije papež Pavel VI. leta 1968. Sufragan ljubljanskega metropolita je postala sprva samo mariborska, od leta 1977 pa tudi v koprska škofija. Papež Benedikt XVI. je leta 2006 enotno slovensko cerkveno pokrajino, do takrat imenovano Ljubljanska razdelil na dve metropoliji s sedežem v Ljubljani in Mariboru, na ozemlju ljubljanske škofije pa ustanovil novo škofijo v Novem mestu. Ljubljanskemu metropolitu sta od takrat kot sufragana podrejeni škofiji v Kopru in Novem mestu.

To zgodovinsko dogajanje je zajeto v deset poglavij prvega dela monografije, v katerih sedem avtorjev (navedenih po vrstnem redu poglavij v knjigi: Lilijana Žnidaršič Golec, France M. Dolinar, p. Metod Benedik, Matjaž Ambrožič, Blaž Otrin, Marija Čipić Rehar in Andrej Saje) spremljajo in odslikavajo razgibano dogajanje v ljubljanski škofiji v luči vsakokratnih cerkvenih, cerkveno-političnih, političnih in družbenih razmer v našem prostoru in vlogo ljubljanskih škofov v njih. Spremno besedo monografiji je napisal ljubljanski nadškof metropolit msgr. dr. Anton Stres.

Drugi del monografije je posvečen dejavnostim, ki so povezane z vlogo ljubljanske škofije v osrednjem slovenskem prostoru in oblikovanjem njene duhovne podobe, začenši z vzgojo in izobrazbo duhovnikov (Matjaž Ambrožič) in vlogo redovnikov v ljubljanski škofiji (p. Metod Benedik). Sledijo poglavja o deležu ljubljanskih škofov in duhovnikov pri misijonskem poslanstvu Cerkve (Bogdan Kolar), o njihovi skrbi za slovenske izseljence (Marjan Drnovšek), o dejavnostih na socialnem in karitativnem področju (Blaž Otrin), o oblikah ljudske pobožnosti (Helena Ložar Podlogar), o deležu slovenskega jezika v bogoslužju in literaturi (Kozma Ahačič, Marijan Smolik, Matija Ogrin), o latinskih in nemških besedilih, ki so nastala izpod peresa ljubljanskih duhovnikov (Luka Vidmar), o uveljavljanju likovne umetnosti (Janez Höfler), arhitekture (Metoda Kemperl, Damjan Prelovšek) in glasbe (Metoda Kokole, Radovan Škrjanc, Edo Škulj). Posebno poglavje je posvečeno ikonografiji zavetnikov ljubljanske škofije (Ana Lavrič). S to zaokroženo podobo smo na podlagi našega današnjega vedenja skušali dati kar se da celostno podobo ljubljanske škofije in dogajanja na njenem ozemlju v različnih obdobjih ter različnih političnih, družbenih in kulturnih razmerah v petstopetdesetih letih njenega plodnega in razgibanega življenja.

V tretjem delu so prvič zbrane in v slovenskem prevodu objavljene vse tiste listine, ki so zaznamovale prelomne trenutke ljubljanske škofije v njeni pet in pol stoletni zgodovini. Ustanovni listini škofije, cesarsko iz leta 1461 in papeški iz leta 1462, listino o njeni prvi povzdignitvi v nadškofijo in sedež metropolije za jugozahodni del cesarstva leta 1788 ter njeno ponovno degradiranje v navadno, Svetemu sedežu neposredno podrejeno škofijo leta 1807, je Julijana Visočnik sploh prvič v celoti prevedla iz latinščine v slovenščino. Marija Rehar Čipić je v slovenščino prevedla nemško pisano listino, s katero je kralj Ferdinand I. leta 1533 podelil škofu Krištofu Ravbarju in njegovim naslednikom knežji naslov. Listine po letu 1961 so v slovenskem prevodu sicer že bile objavljene v Okrožnicah ljubljanske škofije in so jezikovno nekoliko posodobljene, tukaj le ponatisnjene. Jezikovni pregled prevodov sta opravila akademik prof. dr. Kajetan Gantar za besedila prevedena iz latinščine in prof. Niko Hudelja za prevod iz nemščine.

Knjigo zaključijo povzetki posameznih poglavij, ki so prevedeni v angleščino. Nekoliko daljša besedila omogočajo tudi bralcu, ki ni vešč slovenskega jezika, dokaj izčrpno informacijo o vsebini jubilejne monografije.

Knjiga, ki jo je izdala in založila Nadškofija Ljubljana, je narasla na 700 strani in je bogato slikovno opremljena. Naj posebej opozorim na 11 kart, delo Mateje Rihtaršič, ki nam vizualno približajo spremembe škofijskih meja v posameznih obdobjih. Jubileju primerno slavnostno podobo monografije je zasnoval Sine Kovič, grafična priprava je nastajala v Studio Trajanus iz Kranja, luč sveta pa je monografija zagledala v tiskarni Formatisk d. o. o. v Ljubljani.

Ob koncu bi se rad zahvalil vsem avtorjem za njihove dragocene prispevke, ki prvič na tako obsežen način predstavijo celostno podobo ljubljanske (nad)škofije. Brez njihove zavzetosti bi tako popolna monografija o ljubljanski nadškofiji ne bila mogoča. Zahvala tudi vsem tistim, ki so pri nastajanju knjige sodelovali: uredniškemu odboru; recenzentom; oblikovalcu Sinetu Koviču in celotni ekipi pri Studio Trajanus; tiskarni Formatisk d. o .o.; kartografinji Mateji Rihtaršič; fotografoma Marjanu Smerketu in Tonetu Krampaču, ki je v stiski s časom reševal trenutne zadrege; vsem ustanovam, ki so nam odstopile fotografije; vsem prevajalkam, dr. Julijani Visočnik za prevode iz latinščine, mag. Mariji Čipić Rehar za prevod iz nemščine, Mojci Masterl Štefanič za prevod povzetka v angleščino; lektorici Mariji Bratina, akademiku prof. dr. Kajetanu Gantarju za pregled prevodov iz latinščine, g. Niku Hudelja za pregled prevoda iz nemščine in vsem sodelavcem v Nadškofijskem arhivu za njihovo potrpežljivo strokovno sodelovanje, zlasti takrat, ko smo dobesedno lovili zadnje minute, da je bila knjiga nared za današnji slavnostni dogodek. Posebna zahvala gre založniku, Ljubljanski nadškofiji, ki je prevzela nase veliko finančno breme celotnega projekta in izdaje monografije ter msgr. Petru Zakrajšku, ki je celoten projekt od samega začetka z velikim razumevanjem spremljal in podpiral. Zahvala tudi vsem Vam, ki ste se današnje predstavitve udeležili. Upam, da vas bo monografija Ljubljanska škofija 550 let nagovorila. Naj vas ne prestraši njen zajeten obseg. Za snovalce in avtorje monografije bo največje priznanje, če jo boste z veseljem vzeli v roke in jo z zanimanjem prebrali.

S pravkar predstavljeno monografijo in razstavo, ki jo bo predstavila dr. Julijana Visočnik, smo prav na dan, ko je bila podpisana cesarska listina, počastili častitljivi jubilej Ljubljanske nadškofije. Tako sicer neuradno že začenjamo jubilejno leto, ki ga bo uradno zaznamovalo slovesno bogoslužje prihodnjo, to je Miklavževo nedeljo, 11. decembra v ljubljanski stolnici.

---