Slovenski prevod papeževe poslanice za svetovni dan miru

Spričo »občutka razočaranja zaradi krize«, ki zajema družbo, gospodarstvo in delo, danes »novo upanje« prihaja od mladih. To papeževo prepričanje je ozadje njegove poslanice ob 45. svetovnem dnevu miru, ki ga bomo tako kot vsako leto praznovali 1. januarja 2012.

Papež Benedikt XVI. začenja s svojo pozornostjo do »skrbi, s katerimi se v tem času mladi soočajo na raznih delih sveta«. Ti mladi želijo predvsem z upanjem gledati v prihodnost. Zato se je odločil, da bo spregovoril o vzgojnem vidiku pravičnosti in miru.

Papež posebej nagovarja starše mladih in družine, potem pa vzgojne ustanove in voditelje držav, politike, ter zatem medije, javna glasila. Končno se obrača na same mlade.

Kar zadeva starše in družino, se papež zaveda sodobnih težav družinskega življenja in vzgoje v njem zaradi pomanjkljive navzočnosti staršev, kar narekujejo njihovi delovni pogoji. Kljub temu družina ostaja »prva šola, ki posreduje vzgojo za pravičnost in mir.« Ko se obrača k vzgojnim ustanovam, jih poziva, »naj zagotovijo družinam, da bodo njihovi otroci deležni vzgoje, ki ne bo v nasprotju z njihovim prepričanjem in verskimi načeli«. Ko nagovarja politike in voditelje držav, opozarja, da »nikoli ne sme manjkati ustrezna podpora očetovstvu in materinstvu. Zagotovijo naj, da ne bo nikomur zaprt dostop do izobraževanja in da bodo družine lahko svobodno izbirale vzgojne ustanove, za katere menijo, da so najprimernejše za dobro njihovih otrok«.

V svojem pozivu javnim glasilom, se pravi medijem, opozarja, da niso samo informatorji, ampak tudi vzgojitelji in se morajo te odgovornosti zavedati. »Pomembno je, da imajo pred očmi, da je povezava med vzgojo in komunikacijo zelo tesna: vzgoja se dogaja preko komunikacije, ki pozitivno ali negativno vpliva na vzgojo osebe.« Ko se končno obrne na mlade, poudarja, da »gre za pomembno odgovornost mladih: naj svobodno in zavestno uporabljajo svobodo. Tudi sami so odgovorni za lastno vzgojo in oblikovanje za pravičnost in mir«!

V poglavju, ki je posvečeno sami vzgoji, papež poudarja predvsem dve nalogi: vzgojo za spoštovanje dostojanstva človeške osebe in vzgojo za pravilno uporabo človekove svobode. »Prvenstvena naloga vzgoje je v tem, da se učimo prepoznavati v človeku podobo Stvarnika in zato izkazovati globoko spoštovanje vsakemu človeškemu bitju ter drugim pomagati, da bodo oblikovali svoje življenje v skladu s tem najvišjim dostojanstvom. Nikoli ne smemo … žrtvovati osebe, da bi dosegli kak posamezni cilj, bodisi gospodarski ali družbeni, individualni ali skupnostni.« Kar zadeva vzgojo za svobodo, papež izpostavlja, da je svoboda »dragocena, vendar občutljiva vrednota«. »Naloga vzgoje je oblikovati pristno svobodo. Le-ta ni v odsotnosti obveznosti ali v gospodovanju svobodne volje, tudi ne v absolutni prevladi »jaza«. Človek, ki meni, da je absolutno bitje, da ni odvisen od nikogar in ničesar, da lahko počne, kar hoče, prihaja v nasprotje z resnico lastnega bitja in izgubi svojo svobodo.« Na koncu papež poudari pomen vzgoje za pravičnost, vendar ne samo za dogovorno pravičnost, ampak za pravičnost, ki se odpira v solidarnost in ljubezen.

Poslanica se konča s pozivom: »Združimo svoje duhovne, moralne in gmotne moči za veliki cilj, da bomo »vzgajali mlade za pravičnost in mir«.