Ko se bliža čas duhovniških posvečenj in novih maš, s tem pa tudi obletnic posvečenja večine duhovnikov, je lepa priložnost, da se duhovniki spomnijo svojih let posvečenja in se zahvalijo za milost duhovniškega poklica.

V soboto, 1. julija 2017, je ljubljanski nadškof msgr. Stanislav Zore povabil letošnje duhovnike jubilante v Bogoslovno semenišče. Ob 11.00 je bilo v kapeli somaševanje vseh udeležencev, nato pa skupno kosilo, prijateljsko srečanje in pogovor v semeniški obednici. Na skupno praznovanje so bili vabljeni vsi duhovniki, škofijski in redovni, posvečeni pred 25, 40, 50, 60 in 65 leti, ki so doma iz ljubljanske nadškofije ali pa sedaj bivajo in delujejo na njenem ozemlju. Lepega srečanja se je udeležilo 17 jubilantov, in sicer en diamantnomašnik, dva biseromašnika, štirje zlatomašniki, dva posvečena leta 1977 in osem srebrnomašnikov. V duhu so bili navzoči povezani tudi s sobrati jubilanti, ki se srečanja niso mogli udeležiti.

Gospod nadškof se je v homiliji duhovnikom zahvalil za njihovo zvestobo ter se tudi Bogu zahvalil, da je zbrane duhovnike jubilante obdarjal z darom zvestobe. Zvestoba je namreč vedno znova postavljena preizkušnjo. Skozi koliko bojev je bilo potrebno iti, da smo držali svoje obljube in vedno znova stopili v tisto brazdo, ki jo je pred nami oral naš Gospod Jezus Kristus. Mi stopamo po njej, od Njega poklicani in od njega okrepljeni. Hvala Bogu, da nam je pomagal živeti to zvestobo.

Na podlagi Božje besede je izpostavil nekaj drž, ki jih moramo imeti kot duhovniki, da živimo svoje duhovništvo. V ospredju je gostoljubje. Abraham sedi pred šotorom pod Mambrejevem hrastom in ne pusti trem popotnikom, da bi šli mimo. Kakor Abraham, moramo biti tudi duhovniki pred šotorom, torej na mestu, kjer moremo srečati ljudi in jih sprejeti ter jih nagovoriti. Duhovnik pa mora biti gostoljuben najprej do Boga. Gostoljubnost do Boga pa je zahtevna. Preprosta bi bila, če bi bil bog malik. Malik po mojem okusu, po mojih željah, predstavah, pričakovanjih. Takšen malik te pusti pri miru. Bog pa, ki je živi Bog, ki stopa na zemljo v Jezusu Kristusu, v učlovečenem, v križanem in vstalem Kristusu, je zahteven Bog, ki nas odpira za milost odrešenja. Gostoljubno sprejeti takega Boga zahteva tveganje, da mi Bog reče, spreobrni se, daj mi svoje srce, daj mi samega sebe.

Drugo gostoljubje, ki ga moramo gojiti, je gostoljubje do človeka. Bližnjemu moramo odpreti ne le vrat svoje hiše, ampak tudi vrata svojega srca.

Gostoljubje prinaša v življenje rodovitnost. Abraham je sprejel trojico in zakon dveh ostarelih je postal rodoviten. Gostoljubje pomeni dati najboljše, kar imamo, to je samega sebe. Abraham je sicer postregel s teličkom, kruhom in maslom, mi pa lahko damo samo samega sebe. Nič manj in nič več.

Evangelij, dogajanje v Kafarnaumu pokaže na stotinka, ki v besedah izroča Jezusu svojega služabnika, nas vabi, da vedno znova izročamo Jezusu ljudi, narode, župnijo, Cerkev, svet. Jezus, ki je o Očetu rekel, saj vaš nebeški Oče ve, kaj potrebujete, še predenj ga prosite, nas po naših besedah, po našem pripovedovanju, pripravlja na odgovor in služenje. Starejši, ko si, dragi brat duhovnik, in manj, ko imaš moči, več naj bo tvojega časa in tvojih besed izrečenih Bogu o ljudeh, o njihovih stiskah, o njihovih potrebah, o njihovih bolečinah, o njihovih dvomih, o obupu. To naj vedno bolj postaja tvoja vsakdanja daritev pred Gospodom, tvoje duhovniško služenje. Vsak naj bo kakor ta stotnik, ki Jezusu pripoveduje o svojemu služabniku. Ti pa mu pripoveduj o Božjem ljudstvu.

Homilijo je gospod nadškof sklenil s prošnjo Bogu, ki je ljubezen in ki nam to ljubezen vedno znova dokazuje, naj nam stoji ob strani, da bi vsak na svojem mestu, vsak v svojem poslanstvu ostajali zvesti Bogu, ostajali duhovniki.