09.01.2011

Ljubljanski nadškof metropolit msgr. dr. Anton Stres je na praznik Jezusovega krsta, 9. januarja 2011, med sv. mašo ob 9. uri v ljubljanski stolnici podeli petim bogoslovcem službo bralca (lektorat) in enemu bogoslovcu službo mašnega pomočnika (akolitat).

Pri tej sv. maši se je nadškof Stres v imenu ljubljanske nadškofije zahvalil apostolskemu nunciju v RS msgr. dr. Santosu Abrilu y Castellóju za vse opravljeno delo in pozornost, ki jo je v letih diplomatske službe kot predstavnik svetega očeta namenil naši krajevni Cerkvi.

Pridiga msgr. dr. Antona Stresa

Praznik Jezusovega krsta

Otroška leta brezskrbnosti in varnosti v okrilju domače hiše in družine hitro minejo, imamo občutek odrasli ljudje, ko se z nostalgijo spominjamo svoje mladosti. Tudi v bogoslužnem letu smo Jezusovemu otroštvu in mladosti v Nazaretu odmerili zelo skop čas od božiča do današnje nedelje, ko se spominjamo Jezusovega krsta in s tem začetka njegovega javnega delovanja.
Odrasel Jezus se je dal krstiti in se je s tem pridružil vsem tistim, ki so pri Janezu Krstniku, Jezusovemu, le nekaj mesecev starejšemu sorodniku, iskali duhovno vodstvo in prisluhnili njegovemu klicu k pokori.
Vprašanje pa je, če smemo Janezov obred očiščevanja kar tako imenovati krst. Janezov obred je bil obred očiščevanja: in beseda, ki jo za to dogajanje uporablja Sveto pismo, pomeni: potapljati, oblivati ali kopati v vodi. Slovenska beseda krst pa se nanaša na izrazito krščanski obred pokristjanjenja. Kdor je krščen, postane kristjan in beseda krst na spominja na krščanstvo, križ in Kristusa.
Ko se je dal Jezus Janezu obliti z vodo, je bilo to znamenje njegove solidarnosti z nami vsemi, ki smo grešni ljudje in se moramo nenehno očiščevati svojih grehov. Zato razumemo, zakaj se je Janez branil, da bi to storil: Jezus vendar ni potreboval očiščenja. Ni ga potreboval zase. Ker pa je postal človek in torej naš brat, je čutil z nami. Kakor je v sveti noči stopil na naše mesto s tem, da se je rodil kot mi, je ob krstu stopil spet na naše mesto kakor da bi tudi sam bil grešnik, potreben očiščenja.
Včasih vidimo kakega predsednika države ali ministra, ki obišče rudnik ali gradbišče, da si natakne varnostno čelado: saj je ne potrebuje, za njegovo varnost je stoodstotno poskrbljeno. Vendar si da čelado na glavo, ker hoče s tem pokazati solidarnost z ljudmi, ki delajo v težkih in včasih celo življenjsko nevarnih pogojih. Seveda je šlo pri Jezusu še za vse nekaj več kakor samo za zunanje posnemanje grešnikov. Jezus je sprejel nase naše grehe, zato se ob njegovem krstu že zarisuje njegov križ.
Kljub temu pa Jezusov krst ni čisto brez zveze z našim krstom. Bistvena razlika med enim in drugim je res v tem, da svojega krsta Jezus ni potreboval zase, naredil ga je zaradi nas, mi pa ga potrebujemo.
Toda tudi z nami se pri krstu zgodi, kar je Jezus v trenutku svojega krsta sicer že bil, a to Oče javno razglasil: »Božji ljubljeni sin«. Božji ljubljeni sinovi in hčere postanemo pri krstu.
Tudi naš krst je najprej očiščevanje. Tudi otrok, ki pride na svet in ki zaradi svoje neprištevnosti še ni mogel osebno narediti nič narobe, je že zaznamovan s splošno človeško grešnostjo, s tako imenovanim izvirnim grehom. Ob krstu ga očistimo tudi tega.
Toda gre še za več. Krst ni samo oblivanje z vodo, krst je tudi simbolna ponovitev Jezusove smrti in vstajenja. Pri krstu v Jordanu pravi Jezus Janezu, ki se brani. »Pusti za zdaj«. Hoče reči, da je to, kar delata, nekaj začasnega, nekaj vmesnega. Kajti pravi krst, s katerim bo Jezus krščen, bo njegova smrt in vstajenje. Krščanski krst je torej več kakor samo umivanje ali oblivanje, je prerojenje v novega človeka, preoblikovanega za tisto veliko ljubezen in požrtvovalnost, ki jo je Jezus uresničil s svojim življenjskim darovanjem in vstajenjem.
In končno: Jezusov krst, katerega praznik danes obhajamo, je začetek njegovega javnega delovanja. S krstom se Jezus podaja na pot javnega delovanja, oznanjevanja Božjega kraljestva, ki jo bo zaključil s smrtjo in vstajenjem. Tudi naš krst je začetek našega poslanstva v Cerkvi in v svetu. Poslanstva nikakor nimajo samo duhovniki in drugi posvečeni ljudje v Cerkvi, ampak ga ima vsak kristjan po svojem krstu. Krst ni naša privatna zadeva, ki bi zadevala samo nas za naše privatno življenje. S krstom se vključujemo v poslanstvo Cerkve, katere člani z njim postanemo. Če smo torej doumeli smisel svojega krsta, nam ne more biti vseeno, kako je z Božjim kraljestvom v svetu, kako je s Cerkvijo. Odkar smo krščeni, ne moremo več stati ob strani in samo od strani opazovati, kako se v Cerkvi nekateri trudijo za napredek Božjega kraljestva med nami.
Zato je tako primerno, da na današnji praznik Jezusovega krsta, s katerim je Jezus začel javno delovanje, podelimo nove službe, ki so nova poslanstva: službo bravca in službo mašnega pomočnika našim pripravnikom na duhovniško posvečenje.
Služba bravca je služba glasnika božje besede, služenje veri in poučevanja v njej. Ne gre samo za branje, gre tudi za pričevanje z osebnim življenjem, tako da naše življenje postaja knjiga, iz katere odmeva Božja beseda.
Podobno velja tudi za službo mašnega pomočnika. Strežba pri evharističnem bogoslužju in še posebej strežba izrednega delivca svetega obhajila vernikom, tudi bolnim, izziva vsakega nosilca te službe, da po zgledu tega, kar obhaja, vsak dan samega sebe daruje Bogu kot duhovni dar.
Na ta način se boste, dragi bravci in mašni pomočnik, tudi najbolj neposredno pripravljali na vaš vzvišeni cilj, na duhovniško posvečenje. Amen.

Zahvala nadškofa Stresa apostolskemu nunciju msgr. dr. Santosu Abrilu y Castelloju

Vaša ekscelenca, spoštovani in dragi apostolski nuncij v Republiki Sloveniji prevzvišeni gospod Santos Abril y Castellò!

Devetega aprila 2003 ste bili imenovani za apostolskega nuncija v Republiki Sloveniji, torej bi čez tri mesece minilo osem let vašega bivanja in delovanja med nami. Prišel je trenutek, ko se po volji Svetega očeta poslavljate od nas. V tem trenutku bi rad najprej izrekel Svetemu Očetu svojo zahvalo, da nam Vas je dal, in Vam, da ste takrat prišli med nas. Ves čas Vašega bivanja in delovanja ste izžarevali globoko povezanost s Svetim Očetom, katerega predstavnik ste bili med nami v Katoliški cerkvi in pri državnih oblasteh, hkrati pa ste izžarevali globoko prijateljsko bližino do nas vseh, preprostih ljudi in članov Cerkve na Slovenskem. Nikoli Vas nismo dojemali kot uradnika in spretnega diplomata, temveč vedno kot duhovnika, pastirja in prijatelja slovenskega ljudstva. Svojo diplomatsko službo ste vselej plemenitili s pastoralnim služenjem. Radi ste prihajali med slovenska verna občestva, se veseli z veselimi in sočustvovali z žalostnimi. Spoznali ste našo domovino, se naučili našega jezika in še posebej ste se seznanili z veseljem, s skrbmi in z žalostmi Cerkve pri nas. Za verne in vse ljudi dobre volje ste bili glas Svetega očeta. Ob nastopu službe v Sloveniji ste rekli: »Moje poslanstvo je, da predstavljam svetega očeta, da bosta njegova beseda in zgled vodila in razsvetljevala življenje krajevne Cerkve.«
V skoraj osmih letih Vašega bivanja in delovanja med nami je Cerkev na Slovenskem s strukturnimi in kadrovskimi spremembami v marsičem dobila novo podobo. Prav Vi ste kot vez med našo krajevno Cerkvijo in Svetim očetom pri tem odločilno sodelovali. Redno ste tudi spremljali seje slovenske škofovske konference in s svojimi bogatimi izkušnjami pomagali iskati poti nove evangelizacije tudi v našem narodu. Ko ste lani obhajali zlato mašo, ste si za kraj te slovesnosti izbrali naše narodno svetišče na Brezjah.
Z nami ste delili naše radosti in naše skrbi, zato Vam v tem trenutku želim izraziti globoko hvaležnost. Spoštovani gospod nuncij, iskrena hvala za vse. Vem, da bomo ostali še naprej povezani in da boste tudi v prihodnje izrabili svoje poznavanje naše dežele in Cerkve za podporo in pomoč našim prizadevanjem – ki so bila slabih osem let tudi Vaša – za blagor naše domovine, za njen duhovni napredek in za razcvet naše krajevne Cerkve. Vas pa naj varuje in spremlja Gospod, spremljale pa Vas bodo tudi naše molitve in naša trajna hvaležnost. In vedno boste dobrodošli med nami. Na svidenje.