V sredo, 31. julija 2013, je papež Frančišek sprejel ponujeni odstop našega nadškofa metropolita msgr. dr. Antona Stresa v skladu s kan. 401, § 2 Zakonika cerkvenega prava, ki pravi, da takrat, ko škof zaradi tehtnega razloga ne more spolnjevati svoje službe, lahko da odpoved službi. Naš nadškof Anton je spoznal, da del odgovornosti za finančne težave, ki jo je nekaj let nosil skupaj z drugimi v mariborski škofiji in pozneje nadškofiji, vse bolj otežuje njegovo oznanjevanje. Zato se je odločil, da s ponujenim odstopom omogoči Cerkvi na Slovenskem prepričljivejše delovanje.

Ko izražamo svoje spoštovanje do tega pogumnega koraka, se nadškofu Stresu obenem iskreno zahvaljujemo za sicer kratko, a bogato in plodno delovanje v vinogradu naše nadškofije. Ob imenovanju za ljubljanskega nadškofa, 28. novembra 2009, je v prvem pozdravu vernikom izrekel željo: »Postajajmo vedno bolj občestvo, vedno bolj povezani med seboj v skupni veri, upanju in ljubezni, da bomo lahko izpolnili svoje temeljno poslanstvo na ozemlju naše nadškofije in v vsej naši domovini: da bomo prepričljivo izpričali našo vero v Ljubezen, ki se nam je razodela v Jezusu Kristusu in ki edina zasluži, da ji verujemo, vanjo zaupamo in se ji predamo, da nas prevzame.« Zvest tem besedam je tri leta in pol na različne načine požrtvovalno delal za povezovanje vernikov naše nadškofije v živo in dejavno občestvo, dajal različne pastoralne pobude in z vso gorečnostjo skrbel, da smo rasli v veri in ljubezni. In vse to v smislu njegovega škofovskega gesla: »Vse zaradi evangelija«!

V tem času smo doživeli nekaj pomembnih dogodkov in srečanj, ki se nam bodo ob njegovem imenu posebej zapisali v spomin in srce. Najprej neomajno zavzemanje za pravice vernih v naši družbi, za kar je pisal in delal že dolga leta kot profesor na Teološki fakulteti in predsednik Komisije Pravičnost in mir in še bolj kot nadškof v prestolnici. V zadnjem času pa ne bomo pozabili na jubilejno leto ob 550-letnici naše nadškofije, romanja arhidiakonatov v stolno cerkev, ki jim je s svojo katehezo dal nepozaben pečat, potem pa tudi dostojanstven pokop škofa Gregorija Rožmana. Ob svojih obiskih po župnijah pri birmah in drugih slovesnostih je spodbujal odgovornost vseh vernikov in duhovnikov za rast Božjega kraljestva prav v duhu krovnega dokumenta slovenskega pastoralnega načrta. Ta dokument, ki mu je posebej pri srcu, ostaja njegova dediščina, ki jo sprejemamo in hočemo živeti tudi v prihodnje.

Njegovo pastoralno delovanje v naši nadškofiji bo zato zapisano kot svetlo obdobje skrbi za utrjevanje osebne vere in rast Cerkve. Zahvaljujemo se Bogu za delo nadškofa msgr. dr. Antona Stresa med nami in ga prosimo, naj mu nakloni trdnega zdravja in še veliko ustvarjalnih let za dobro Cerkve in slovenskega naroda. Vsem pa ga še naprej priporočamo v molitev in hvaležen spomin. Čeprav odhaja iz naše srede, ostaja naš zaslužni nadškof, ki ga zaradi izjemnih človeških in pastirskih lastnosti nadvse spoštujemo in cenimo.