VATIKAN (sobota, 1. junij 2013, RV) – Poslušanje, odločitev in dejanje so tri besede, ki jih je včeraj izpostavil papež Frančišek, ko je skupaj z verniki na Trgu sv. Petra ob koncu Marijinega meseca molil rožni venec. Molitev je vodil kardinal Angelo Comastri, nadduhovnik vatikanske bazilike, sveti oče pa je na koncu zbranim podelil blagoslov. Tik pred tem je v kratkem premišljevanju podal nekaj misli o Mariji. Marija je naša Mati, je dejal, ki nas z zanesljivo roko vodi k svojemu sinu Jezusu. Ker je bil včeraj tudi praznik, ko se Cerkev spominja Marijinega obiska pri sorodnici Elizabeti, je papež spregovoril o tem, kako je Marija hodila po poti svojega življenja. Njeno držo je povzel s tremi besedami: poslušanje, odločitev in dejanje: »Besede, ki tudi nam kažejo pot pri tem, kar od nas v življenju zahteva Gospod.«

Marijina gesta, da obišče Elizabeto, izvira iz angelovih besed: »Glej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je spočela sina v starosti …« (Lk 1,36) »Marija zna poslušati Boga,« je zatrdil papež Frančišek. Toda pri tem ne gre preprosto za površno »slišati«, ampak za »poslušati«. Poslušanje izhaja iz pozornosti, sprejemanja, razpoložljivosti za Boga. Pogosto smo pred Gospodom ali drugimi raztreseni: »Slišimo besede, vendar ne poslušamo zares.« Marija pa, kot je nadaljeval papež, posluša tudi dejstva. Zna brati dogodke svojega življenja. Pozorna je na konkretno realnost in ne ustavi se na površju. Gre v globino dejstev, da bi doumela njihov pomen. Dejstvo je, da njena ostarela sorodnica Elizabeta pričakuje otroka. A Marija dojame tudi pomen: »Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37) Vse to po papeževih besedah velja tudi v naših življenjih: »Poslušanje Boga, ki nam govori, poslušanje tudi naše vsakdanje realnosti, pozornost do oseb in dejstev, kajti Gospod je pred vrati našega življenja in trka na mnoge načine, postavlja znamenja na našo pot, in nam daje sposobnost, da jih vidimo.«

Druga značilnost Marijine drže, ki jo je izpostavil papež, je »odločitev«. Marija ne živi v naglici, ampak kot je zapisal evangelist Luka, je »premišljevala v svojem srcu« (Lk 2,19). Naredi pa še en korak dalje: odloči se. Ne izogiba se naporu odločitve. In sicer tako pri temeljni odločitvi, ki spremeni njeno življenje, kot tudi pri vsakodnevnih odločitvah, ki so po papeževih besedah prav tako polne pomena. »V življenju se je težko odločati; pogosto težimo k odlašanju odločitev in dopuščanju, da se drugi odločijo namesto nas; pogosto se rajši pustimo zamotiti dogodkom in sledimo trenutni modi; včasih vemo, kaj bi morali narediti, a nimamo poguma ali se nam zdi pretežko, ker pomeni iti proti toku.« Marija gre proti toku, posluša Boga, premišljuje in poskuša razumeti realnost ter se odloči, da se Bogu popolnoma zaupa.

»Dejanje« pa je še tretja beseda, ki zaznamuje Marijino držo. Kljub oviram in tudi kritikam, ker se je odločila iti na pot k Elizabeti, se ne ustavi pred ničemer. In tako se je »v naglici odpravila«. Ko ji je jasno, kaj Bog želi od nje, kaj mora narediti, se ne obotavlja in ne odlaga. Njeno delovanje je posledica njene poslušnosti angelovim besedam, združeno z dejavno ljubeznijo. K Elizabeti gre, da bi bila koristna. S tem, ko gre iz ljubezni od doma in obenem tudi ven iz sebe, prinese tisto, kar ima najdragocenejše: svojega Sina. Papež Frančišek je nadaljeval, da se včasih tudi mi ustavimo v poslušanju in premišljevanju, kaj naj bi storili. Morda nam je jasna tudi odločitev, ki jo moramo sprejeti. Ne zmoremo pa prehoda k dejanju. Ne tvegamo samih sebe, ko bi v naglici krenili naproti drugim in jim prinesli svojo pomoč, razumevanje, ljubezen, pa tudi sami sebe in tisto najdragocenejše, kar smo prejeli: Jezusa in njegov evangelij.

Marija je torej žena poslušanja, odločitve in dejanja, je sklenil papež Frančišek. Naj nam pomaga poslušati besede svojega sina Jezusa in realnost, v kateri živimo, osebe, ki jih srečamo, še posebej uboge in tiste, ki so v težavah. Naj nam razsvetli razum in srce, da bi brez omahovanja in pogumno sprejeli odločitev ter ne bi dopustili, da drugi usmerjajo naša življenja. Naj nam Marija izprosi, da bi »naše roke in noge ‘v naglici’ krenile naproti drugim, da bi jim prinesle dobroto in ljubezen Jezusa ter luč evangelija«.