TRG SV. PETRA (nedelja, 4. januar 2015, RV) – »Dragi bratje in sestre, dober dan! Novo leto nam podarja lepo nedeljo. Lep dan je. Sveti Janez nam v evangeliju, ki smo ga danes brali, pravi: ‘V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temi in tema je ni sprejela. Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet’. Ljudje toliko govorijo o luči, toda pogosto imajo raje varljiv mir teme. Mi toliko govorimo o miru, a se pogosto zatekamo k vojnam ali izberemo vpleteno tišino in ne storimo nič konkretnega za izgradnjo miru.  Sveti Janez spet pravi: ‘V svojo lastnino je prišla in njeni je niso sprejeli.’ (Jn 1,11). ‘Sodba pa je v tem, da je prišla luč na svet in so ljudje bolj ljubili temo kakor luč, kajti njihova dela so bila hudobna. Kdor namreč dela húdo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi pokazala njegova dela’ (Jn 3,19-20). Tako pravi sv. Janez v evangeliju. Človekovo srce lahko zavrne luč in ima raje temo, kajti luč razgali njegova zla dela. Kdor dela zlo sovraži luč! Kdor dela zlo, sovraži mir!« Tako je papež Frančišek začel opoldanski nagovor na 2. božično nedeljo z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra.

Pred nekaj dnevi smo začeli novo leto v imenu Božje Matere ter obhajali svetovni dan miru na temo: Ne več sužnji, ampak bratje. Resnično si želim, da bi se odpravilo izkoriščanje človeka po človeku. To izkoriščanje je globoka rana v družbi, ki ponižuje medosebne odnose ter prepričuje skupno življenje zaznamovano s spoštovanjem, pravičnostjo ter dejavno ljubeznijo. Vsak človek in vsako ljudstvo ima lakoto in žejo po miru, zato je potrebno in nujno graditi mir!«

Prav gotovo mir ni samo odsotnost vojne, temveč osnovno stanje, v katerem je človeška oseba v skladju sama s seboj, z naravo in z drugimi. Pa vendar, to da umolkne orožje in se pogasijo vojna žarišča, ostane neizogibni pogoj za začetek poti, ki vodi k dosegu miru v njegovih različnih vidikih. Mislim na spore, ki še vedno omadežujejo s krvjo številna področja planeta, na napetosti v družinah, v skupnostih, v kolikih družinah, v kolikih skupnostih, tudi cerkvenih je vojna, kakor tudi na navzoča nasprotja po naših mestih in državah med skupinami različnega kulturnega, etničnega ali verskega izvora. Prepričati se moramo, čeprav se zdi morda ravno nasprotno, da je soglasje vedno mogoče na katerem koli nivoju in v kateri koli situaciji. Ni prihodnosti brez dobrih namenov za mir.

Na mir je vezana že od Stare zaveze Božja obljuba. Prerok Izaija je rekel: »Svoje meče bodo prekovali v lemeže in svoje sulice v srpe. Narod ne bo več vzdignil meča proti narodu, ne bodo se več učili vojskovanja« (Iz 2,4). Kako lepo.  Mir je naznanjen kot poseben Božji dar ob rojstvu Odrešenika: »Mir ljudem na zemlji, ki so Bogu po volji« (Lk 2,14). Ta dar pa zahteva, da zanj brez prestanka prosimo v molitvi in da ga vsak dan s prizadevanjem sprejmemo v situaciji v kateri se nahajamo. Na začetku novega leta smo vsi mi povabljeni, da ponovno prižgemo v naših srcih nagib upanja, ki ga je potrebno prevesti v konkretna dela miru, sprave in bratstva. Vsakdo s svojo funkcijo in odgovornostjo, ki jo ima, lahko udejanji geste bratstva do drugega, še posebej do tistih, ki so preizkušani zaradi družinskih napetosti ali drugih razprtij. Te majhne geste veliko veljajo. So namreč lahko semena, ki dajo upanje, odprejo poti in obete za mir.

Priporočimo se sedaj Mariji, Kraljici miru. Ona se je med svojim zemeljskim življenjem srečala z nemalo težavami vsakodnevnega nelahkega bivanja. Toda nikoli ni izgubila srčnega miru, sad  zaupljive izročitve Božjemu usmiljenju. Marijo, našo nežno Mater prosimo, da pokaže celotnemu svetu varno pot ljubezni in miru.