TRG SV. PETRA (nedelja, 16. junij 2013, RV) – »To današnje obhajanje ima zelo lepo ime: Evangelij Življenja. S to evharistijo, se v Letu vere želimo zahvaliti Gospodu za dar življenja v vseh njegovih izrazih ter istočasno želimo oznaniti evangelij Življenja«. S temi besedami je papež Frančišek začel homilijo med sveto mašo na trgu sv. Petra in izrazil namen današnjega evharističnega obhajanja. Romarjem je sveti oče dejal: »Izhajajoč iz Božje Besede, ki smo jo slišali, bi vam želel predlagati tri preprosta izhodišča za premišljevanje naše vere. Najprej nam Sveto pismo razodeva Živečega Boga, Boga, ki je življenje in vir življenja. Drugič, Jezus nam podarja življenje in Sveti Duh nas ohranja pri življenju. Tretjič, hoja po Božji poti vodi v življenje, medtem ko hoja za maliki vodi v smrt.«

Sveti oče je prvo izhodišče začel z dramatično pripovedjo iz Druge Samuelove knjige o kralju Davidu, katerega sebičnost in predajanje strastem ga je vedno bolj vodila v laž ter varanje samega sebe in drugih. »Toda Bog se ne pusti varati. Slišali smo, kako je prerok rekel Davidu: ‘Ti si storil to, kar je zlo v Božjih očeh’ (prim. 2 Sam 12,9). Kralj je bil tako postavljen pred svoja dejanja smrti, resnično, to kar je storil, je dejanje smrti, ne življenja, jih je razumel in prosil odpuščanja: ‘Grešil sem proti Gospodu’ (v. 13) in usmiljeni Bog, ki hoče življenje ter nam vedno odpušča, mu je odpustil in ponovno dal življenje. Prerok mu je rekel: ‘Gospod ti je tudi odpustil greh – ne boš umrl’« Papež Frančišek je nadalje zastavil vprašanje: »Kakšno podobo imamo o Bogu? Morda se nam zdi kot strogi sodnik, kot nekdo, ki omejujeje našo svobodo, kako živeti. Toda vse Sveto pismo nas spominja, da je Bog Živeči, tisti, ki daje življenje in nas usmerja na pot polnega življenja. Pri tem mislim na začetek Prve Mojzesove knjige: ‘Bog je iz zemeljskega prahu izoblikoval človeka, v njegove nosnice je dahnil življenjski dih in tako je človek postal živeče bitje‘ (prim. 1Mz 2,7). Bog je vir življenja in po njegovem dihu ima človek življenje, ker ta dih tudi ohranja pot njegovega zemeljskega bivanja. Nadalje mislim na Mojzesovo poklicanost, ko se mu je Bog predstavil kot Bog Abrahamov, Izakov in Jakobov, kot Bog živih. In ko je Bog poslal Mojzesa k faraonu, da bi osvobodil njegovo ljudstvo, je razodel svoje ime: ‘Jaz sem, ki sem’.« Papež Frančišek je za razmišljanje o Bogu, ki je navzoč v zgodovini, osvobaja iz sužnosti, smrti in prinaša življenje svojemu ljudstvu, dodal še tretjo misel: »Mislim tudi na dar Desetih zapovedi. To je pot, ki nam jo Bog nakazuje za resnično svobodno, polno življenje. Te zapovedi niso himna ‘neju’, ne smeš delati tega, ne smeš delati tega, ne smeš delati tega. Ampak so himna ‘da’ Bogu, ‘da’ Ljubezni, ‘da’ življenju. Dragi prijatelji, naše življenje je polno samo v Bogu, saj je samo On Živeči!«

»Z današnjim evangeljskim odlomkom bomo sedaj napravili en korak naprej«, je papež Frančišek začel prestavljati drugo izhodišče za premišljevanje naše vere in sicer Jezusovo srečanje z grešnico, ki je povzročilo pohujšanje pri povabljenih na kosilo v hiši enega od farizejev. »Jezus je dopustil, da se mu je približala grešnica in ji je celo odpustil grehe, rekoč: ‘Odpuščeni so njeni mnogi grehi, ker je močno ljubila; komur pa se malo odpusti, malo ljubi’ (Lk 7,47). Jezus je učlovečenje Živečega Boga, Njega, ki prinaša življenje v nasprotju s tolikimi mrtvimi deli, nasproti grehu, sebičnosti, zaprtosti vase. Jezus sprejema, ljubi, ponovno dvigne, opogumlja, odpušča in ponovno podarja moč za hojo, ponovno podarja življenje. V vsem evangeliju vidimo Jezusa, kako z dejanji in besedami prinaša Božje življenje, ki preoblikuje.« Papež Frančišek je še opisal, kako se je žena, ki je Jezusu z dišavami mazilila noge, čutila sprejeta, z besedami: »Čuti se razumljeno, ljubljeno in zato odgovori z dejanjem ljubezni. Pusti, da se jo dotakne Božje usmiljenje in tako doseže odpuščanje, začne novo življenje. Bog, Živeči, je usmiljen. Se strinjate? Recimo skupaj: Živeči Bog je usmiljen! Vsi: Bog, Živeči, je usmiljen. Še enkrat: Bog, Živeči je usmiljen!« Tako je sveti oče predstavil in poglobil prvi del drugega izhodišča za premišljevanje naše vere, da Jezus podarja življenje in zatem še razložil drugi del izhodišča o Svetem Duhu, ki nas ohranja pri življenju. To je storil na primeru apostola Pavla, kot ga je le-ta opisal v pismu Galačanom. Sveti oče je na koncu tega razmišljanja dejal: »Kdor se pusti voditi Svetemu Duhu, je realist. Zna oceniti in vrednotiti resničnost in je tudi rodoviten, saj njegovo življenje poraja okoli njega življenje.«

»Bog je Živeči, je Usmiljen. Jezus nam prinaša Božje življenje, Sveti Duh pa nas uvede ter nas ohranja v živem odnosu resničnih Božjih otrok.« S temi besedami je papež Frančišek začel tretje izhodišče za premišljevanje naše vere in potem, ko je razložil, kako ideologije in človeške logike nenehno postavljajo ovire življenju, ki ga daje Bog, ali se celo hočejo postaviti na njegovo mesto, je dejal: »Za vedno si zapomnimo: Gospod je Živeči, je usmiljen. Gospod je Živeči, je usmiljen.«

Papež Frančišek je homilijo zaključil z besedami: »Dragi bratje in sestre, glejmo na Boga, kot na Boga življenja. Glejmo na njegovo postavo, na njegovo evangeljsko sporočilo, kot tisto, ki daje svobodno življenje. Živeči Bog nas napravlja svobodne! Recimo ‘da’ ljubezni in ‘ne’ sebičnosti. Recimo ‘da’ življenju in ‘ne’ smrti. Recimo ‘da’ svobodi in ‘ne’ usužnjenosti tolikim malikom našega časa. Z eno besedo: recimo ‘da’ Bogu, ki je ljubezen, življenje in svoboda in ki nikoli ne razočara (prim. 1Jn 4,8; Jn 11,25; Jn 8,32); Bogu, ki je Živeči in Usmiljeni. Samo vera v Živečega Boga nas zveliča; v Boga, ki nam je v Jezusu Kristusu in z darom Svetega Duha podaril svoje življenje in nam daje s svojim usmiljenjem, da lahko živimo kot resnični Božji otroci. Ta vera nas osvobaja in osrečuje. Prosimo Marijo, ki je Mati Življenja, naj nam pomaga sprejeti in vedno pričevati ‘Evangelij Življenja’.«