TRG SV. PETRA (nedelja, 3. avgust 2014, RV) – »Dragi bratje in sestre, dober dan. Na današnjo nedeljo nam evangelij predstavi čudežno pomnožitev hlebov in rib (Mt 14,13-21). Jezus jo je storil ob Galilejskem jezeru, na samotnem kraju, kamor se je s svojimi učenci umaknil potem, ko je zvedel za smrt Janeza Krstnika. Toda veliko ljudi je šlo za njim in ga dohitelo. In Jezus, ko jih je videl, so se mu zasmilili in je vse do večera ozdravljal bolnike. Tedaj so mu učenci, zaskrbljeni zaradi pozne ure, svetovali naj odpusti množice, da bodo lahko šli v vasi in si kupili za jesti. Toda Jezus jim je mirno odgovoril: ‘Vi jim dajte jesti!’ (Mt 14,16). Ko so mu prinesli pet hlebov in dve ribi, jih je blagoslovil, jih začel razlomiti in jih dajal učencem, ki so jih razdelili med množico. Vsi so se nasitili in še je ostalo!« Tako je papež Frančišek med opoldanskim nagovorom pred molitvijo Angelovega češčenja na Trgu sv. Petra, začel s predstavitvijo evangeljskega odlomka današnje 18. nedelje med letom.

Sočutje
Sveti oče je nagovor množici, ki se je kljub dežju v velikem številu zbrala na trgu, z okna apostolske palače nadaljeval: »Iz tega dogodka lahko razberemo tri sporočila. Prvo je sočutje. Na množico, ki je šla za njim in ga, če tako rečemo, ‘ni pustila pri miru’, se Jezus ne razburi. Ne reče: ‘Ti ljudje so pa res zoprni’. Ne! Ne! Ampak ima do nje sočutje, saj ve, da ga ne iščejo iz radovednosti, ampak ker ga potrebujejo. Toda, bodimo pozorni, saj sočutje, tisto, ki ga ima Jezus, ni preprosto, da se ti nekdo smili, je več. Pomeni prizanesljivost, da se poistovetimo s trpljenjem drugega do te mere, da ga sprejmemo nase. Jezus je takšen, saj trpi skupaj z nami. Znamenja tega sočutja so številna ozdravljenja, ki jih je storil. Jezus nas uči, da postavimo potrebe revnih pred naše. Naše, čeprav upravičene, nikoli niso tako nujne, kot so potrebe revežev, ki nimajo najpotrebnejšega za življenje. Mi pogosto govorimo o revežih. Toda ko govorimo o revežih, čutimo da tisti moški, tista ženska, tisti otroci nimajo potrebnega za življenje, da nimajo za jesti, za obleči se, da nimajo za zdravila, tudi do tistih otrok, ki nimajo možnosti iti v šolo? In zaradi tega naše potrebe, čeprav upravičene, ne bodo nikoli tako nujne, kot so potrebe revežev, ki nimajo najpotrebnejšega za življenje.

Razdelitev
Drugo sporočilo je razdelitev. Prvo je sočutje, Jezusovo sočutje. Koristno je soočiti odziv učencev pred utrujenimi in lačnimi ljudmi z Jezusovim odzivom. Drugačna sta. Učenci mislijo, da je bolje, da jih odslovi, da bodo lahko šli in si preskrbeli hrano. Jezus pa reče: ‘Vi jim dajte jesti’. Dva različna odziva, ki odsevata dve nasprotujoči si logiki. Učenci se odzovejo kot svet, po katerem mora vsak misliti nase. Razmišljajo, kot bi rekli: ‘Sami se pobrigajte’. Jezus pa razmišlja z Božjo logiko, torej z medsebojno razdelitvijo. Kolikokrat se mi obrnemo drugam, da ne bi videli pomoči potrebnih bratov! In to, obrniti se drugam, je pač na vzgojen način reči, torej v belih rokavicah, ‘sami se pobrigajte! Toda to ni od Jezusa, to je sebičnost. Če bi odslovil množice, bi veliko oseb ostalo brez hrane. Medtem pa je bilo tistih nekaj hlebov in ribi, razdeljenih in od Boga blagoslovljenih, dovolj za vse. Pozor, to ni čarovnija temveč znamenje! Znamenje, ki vabi k veri v Boga, previdnostnega Očeta, ki nam vedno daje, da ne zmanjka ‘našega vsakdanjega kruha’, če si ga le znamo kot bratje!

Evharistija
Sočutje, razdelitev. In še tretje sporočilo: čudež z hlebi naznanja Evharistijo. To vidimo iz Jezusove kretnje, s katero je »izrekel blagoslov« (v. 19), preden je razlomil hlebe in jih razdelil ljudem. Isto kretnjo bo Jezus storil med zadnjo večerjo, ko bo postavil večen spomin svoje odrešilne žrtve. V evharistiji Jezus ne podarja nekega kruha, temveč kruh večnega življenja, podarja samega sebe in se daruje Očetu zaradi ljubezni do nas. Mi moramo iti k evharistiji z Jezusovimi občutji, torej s sočutjem in z Jezusovo voljo po razdelitvi. Kdor gre k evharistiji brez sočutja do pomoči potrebnih in da si z njimi razdeli, ni v dobrem odnosu z Jezusom…

Sočutje, razdelitev, evharistija. To je pot, ki nam jo Jezus kaže v današnjem evangeliju. Ta pot nas vodi, da se bratsko soočimo s potrebami sveta, vodi pa nas tudi onkraj tega sveta, saj se začne pri Bogu Očetu in se vrača k Njemu. Naj nas Devica Marija, Mati Božje previdnosti, spremlja na tej poti.

Objavljeno 04. 08. 2014

Podobni prispevki