VATIKAN (nedelja, 8. september 2013, RV) – »‘Sem mar jaz varuh svojega brata?’ (1 Mz 4,9) Tudi nam je namenjeno to vprašanje in tudi za nas bo dobro, če se vprašamo: sem mar jaz varuh svojega brata? Da, ti si varuh svojega brata! Biti človeške osebe pomeni biti varuhi drug drugega!« Te besede je papež Frančišek poudaril med molitvenim bdenjem za mir, ki je potekalo včeraj zvečer na Trgu sv. Petra. Štiriurnega bdenja, ki je bilo organizirano v okviru dneva posta in molitve za mir v Siriji in na Bližnjem vzhodu, se je udeležilo okoli 100.000 oseb. Med njimi so bili tako katoličani, pripadniki drugih krščanskih veroizpovedi, drugih verstev, kot tudi neverni.

Božji svet je dom harmonije in miru
Papež je svoje premišljevanje začel z besedami o svetopisemski pripovedi o začetku zgodovine sveta in človeštva. Le-ta govori o Bogu, ki gleda stvarstvo in ponavlja, da »je dobro«. Prav to nam omogoča vstopiti v Božje srce, iz katerega notranjosti prejemamo njegovo sporočilo. Sveti oče se je nato zaustavil ob tem, kaj je pomen tega sporočila in kaj pravi nam danes: »Pravi nam preprosto to, da je ta naš svet v srcu in v misli Boga ‘dom harmonije in miru’, je kraj, v katerem lahko vsakdo najde svoje mesto ter se počuti ‘doma’, saj ‘je dobro’.« Vse stvarstvo oblikuje harmonično, dobro celoto. Predvsem pa so ljudje, ki so narejeni po podobi in podobnosti Boga, ena sama družina, znotraj katere so odnosi zaznamovani z resničnim bratstvom. To pomeni, da je drugi brat ali sestra, katerega se ljubi. Odnos z Bogom, ki je ljubezen, zvestoba in dobrota, pa se odseva v vseh človeških odnosih in prinaša harmonijo vsemu stvarstvu. Kot je nadaljeval papež Frančišek, je Božji svet svet, v katerem se »vsakdo počuti odgovornega za drugega, za dobro drugega«.

Ali ni to morda svet, ki ga vsi nosimo v svojih srcih? Si morda ne želimo sveta harmonije in miru znotraj nas samih, v odnosih z drugimi in med narodi? Toda, ali je to svet, v katerem živimo? Vsa ta vprašanja si je zastavil papež Frančišek in poudaril, da stvarstvo hrani v sebi lepoto, ki nas navdaja z osuplostjo, ostaja »dobro«. Pa vendar obstajajo tudi nasilje, spori, spopadi, vojne. To se zgodi, ko človek »ne gleda več obzorja lepote in dobrote, ampak se zapre v lastni egoizem«. Ko človek misli le sam nase, ko se postavi v središče, ko se postavi na mesto Boga, takrat prekine vse odnose in uniči vse. Takrat odpre vrata nasilju, ravnodušnosti in sporom. Harmonije ni več, nastane kaos, kjer so nasilje, prepiri in strah.

Sem mar jaz varuh svojega brata?
V tem kaosu, je nadaljeval papež, pa Bog sprašuje človekovo vest: »Kje je tvoj brat?« Vsaka človeška oseba je varuh svojega brata. A ko se harmonija razbije, brat, ki naj bi ga varoval in ljubil, postane nasprotnik, s katerim se bojuje. Iz tega trenutka izhajajo vse nasilje, spori in vojne, ki so zaznamovali našo zgodovino. Dovolj je trpljenja naših bratov in sester, je poudaril papež Frančišek. V vsakem nasilju, vsaki vojni se ponovno rodi Kajn. Ponovno dvignemo roko nad lastnega brata, pustimo, da nas vodi egoizem, naša vest je uspavana. Kot da bi bilo to nekaj običajnega, še naprej »sejemo uničenje, bolečino in smrt«. Nasilje in vojna namreč prinašata smrt, govorita jezik smrti.

V tišini križa hrup orožja molči
»Na tej točki se sprašujem: je mogoče hoditi po poti miru? Je mogoče iti ven iz te spirale bolečine in smrti?« »Da, je mogoče,« tako je odgovoril papež Frančišek. Mogoče je za vse. Papež je vse, od najmanjših pa do največjih povabil, da bi odgovorili tudi, da to želimo. Krščanska vera pogled usmerja na križ. »Tam je mogoče prebrati odgovor Boga, tam se na nasilje ni odgovorilo z nasiljem, na smrt se ni odgovorilo z jezikom smrti. V tišini križa hrup orožja molči, govori pa jezik sprave, odpuščanja, dialoga, miru. Nocoj bi rad prosil Gospoda, da bi mi kristjani in bratje drugih verstev, vsi možje in žene dobre volje z vso močjo zaklicali: nasilje in vojna nista nikoli pot miru!« Vsakdo naj prisluhne besedam, ki nam v globini naše zavesti pravijo: »Pojdi ven iz lastnih interesov, ki izčrpavajo srce; presezi ravnodušnost do drugega, ki srce dela neobčutljivo; premagaj svoje utemeljevanje smrti in se odpri za dialog, spravo; poglej na bolečino svojega brata – mislim samo na otroke … – poglej na bolečino svojega brata in ne dodajaj nove bolečine, ustavi svojo roko, ponovno zgradi harmonijo, ki se je zdrobila, in to ne s spopadom, temveč s srečanjem!«

Nič več vojne!
»Naj utihne hrup orožja!« Papež Frančišek je na koncu spomnil še na besede Pavla VI.: »Nič več eden proti drugemu, nič več, nikoli … Nič več vojne, nič več vojne!« Mir se lahko utrdi le z mirom. »Bratje in sestre, odpuščanje, dialog in sprava so besede miru: v ljubljenem sirskem narodu, na Bližnjem vzhodu in na celem svetu!