VATIKAN (sreda, 12. februar 2014, RV) – Papež Frančišek je med današnjo splošno avdienco, potekala je na Trgu sv. Petra, nadaljeval z razlago zakramenta evharistije. Prejšnjo sredo je izpostavil, kako nas evharistija vodi v resnično občestvo z Jezusom in njegovo velikonočno skrivnostjo.

Današnjo katehezo je sveti oče začel z nekaterimi vprašanji, ki se nanašajo na odnos med evharistijo, ki jo obhajamo, in našim življenjem kot Cerkve in kot posameznih kristjanov: Kako živimo evharistijo? Kako živimo mašo, ko se je udeležimo v nedeljo? Je samo trenutek praznovanja, ustaljena tradicija, priložnost za srečanje ali da se počutimo na mestu? Ali pa je kaj več?

Način, kako gledamo in obravnavamo druge
Da bi razumeli, kako živimo evharistijo, obstajajo zelo konkretna znamenja, je pojasnjeval papež in kot prvo znamenje navedel »naš način, kako gledamo in obravnavamo druge«. Jezus v evharistiji vedno znova uresničuje darovanje sebe, kot se je daroval na križu. Vse njegovo življenje je dejanje popolnega dajanja sebe iz ljubezni. Zato je bil rad z učenci in osebami, ki jih je poznal. Zanj je to pomenilo, da je z njimi delil njihove želje, probleme, kar je vznemirjalo njihovo dušo in njihovo življenje. »Sedaj se mi, kadar se udeležimo svete maše, srečamo z ljudmi vseh vrst: mladimi, ostarelimi, otroki; revnimi in premožnimi; domačini in tujci; v spremstvu družine in same,« je zatrdil papež Frančišek. »Pa me evharistija, ki jo obhajam, vodi v to, da jih vse zares čutim kot brate in sestre?« je zastavljal vprašanja. Spodbuja v meni sposobnost, da se veselim s tistim, ki se veseli, in jočem s tistim, ki joče? Me spodbuja, da grem naproti revnim, bolnim, izločenim? Mi pomaga, da v njih spoznam Jezusovo obličje?

Hodimo k maši, ker ljubimo Jezusa in želimo pri evharistiji biti deležni njegovega trpljenja in vstajenja. Ampak, ali ljubimo, tako kot Jezus želi, da ljubimo, brate in sestre v stiski? Papež je spomnil na socialno stisko in naravne nesreče, pomanjkanje dela po vsem svetu ter ponovno ponudil vprašanje: »Jaz, ki hodim k maši, kako živim vse to?« Se zavzamem in pomagam, molim za te osebe v težavah? Ali pa sem morda brezbrižen? »Skrbeti moramo za naše brate in sestre, ki so v stiski, bolni, v težavah,« je dejal in povabil, naj pomislimo nanje in prosimo Jezusa, ki ga prejemamo v evharistiji, da nam pomaga, da jim bomo pomagali.

Čutim odpuščanje in odpuščam
Drugo pomembno znamenje, da pravilno živim evharistijo, je »milost, da čutim, da mi je odpuščeno, in sem pripravljen odpuščati«, je nadaljeval papež. Dodal je, da včasih slišimo koga govoriti, kako je tisti, ki običajno hodi k sveti maši, grešnik kot vsi ostali. Frančišek je dodal, da kdor obhaja evharistijo v resnici tega ne počne zato, ker bi se imel za boljšega od drugih, ampak zato, ker sam sebe prepoznava kot tistega, ki potrebuje, da je sprejet in prenovljen z usmiljenjem Boga, učlovečenega v Jezusu Kristusu. »Če kdo med nami ne čuti, da potrebuje Božje usmiljenje, se ne čuti kot grešnik, je bolje, da ne gre k maši. Mi namreč hodimo k maši, ker se čutimo grešniki in želimo prejeti Jezusovo odpuščanje, imeti delež pri njegovem odrešenju in odpuščanju.« Kesanje, ki ga izrečemo na začetku maše, je resnično dejanje kesanja. »Nikoli ne smemo pozabiti,« je izpostavil, »da je Jezusova zadnja večerja potekala v noči, ko je bil izdan. V tistem kruhu in vinu, ki ju darujemo in okoli katerih se zbiramo, se vsakokrat obnavlja darovanje Jezusovega telesa in krvi v odpuščanje naših grehov.« K maši moramo iti ponižni, kot grešniki in Gospod nas bo spravil.

Življenje naših krščanskih skupnosti
Tretji pokazatelj pa po papeževih besedah izhaja iz odnosa med evharističnih obhajanjem in življenjem naših krščanskih skupnosti. »Vedno je treba upoštevati, da evharistija ni nekaj, kar počnemo mi; ni naše spominsko slavje tistega, kar je Jezus povedal in storil. Ne. Je Kristusovo delo!« je poudaril sveti oče. »Jezus je tisti, ki ga uresničuje, ki je na oltarju. In Kristus je Gospod.« Evharistija »je dar Kristusa, ki postaja navzoč in nas zbira okoli sebe, da bi nas nahranil s svojo besedo in svojim življenjem.« To pomeni, da poslanstvo in identiteta Cerkve izvirata iz evharistije, kjer tudi vedno jemljeta svojo obliko. Obhajanje je ma zunaj lahko brezhibno, a če nas ne vodi v srečanje z Jezusom, lahko pomeni nevarnost, da ne prinaša hrane našemu srcu in našemu življenju. »Po evharistiji namreč želi Kristus vstopiti v naše življenje in ga prepojiti s svojo milostjo, tako da bi v vsaki krščanski skupnosti bila usklajenost med liturgijo in življenjem,« je dejal papež.

Katehezo je sklenil z besedami, da se nam srce napolni z zaupanjem in upanjem, ko pomislimo na Jezusove besede iz evangelija: »Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan« (Jn 6,54). »Živimo evharistijo z duhom vere in molitve, odpuščanja, kesanja, skupnega veselja, skrbi za brate in sestre v stiski, v gotovosti, da bo Gospod izpolnil tisto, kar je obljubil: večno življenje,«je papež še spodbudil zbrane vernike.