V baziliki sv. Petra je v soboto, 22. februar potekal redni javni konzistorij, med katerim je papež Frančišek umestil 19 novih kardinalov. Konzistorija se je udeležil tudi zaslužni papež Benedikt XVI. Med obredom umestitve so kardinali izrekli zvestobo in pokorščino papežu Frančišku in njegovim naslednikom. Nato jim je sveti oče izročil rdeči kardinalski biret, solideo in prstan ter jim dodelil naslovno cerkev.

Nagovor je začel z besedami iz Markovega evangelija: »Jezus je hodil pred njimi« (Mr 10,32). »Tudi v tem trenutku Jezus hodi pred nami. On je vedno pred nami,« je dejal Frančišek. To je naše zaupanje in naše veselje: biti njegovi učenci, biti z Njim, hoditi za Njim. V evangelijih to naredi na nas globok vtis, da namreč Jezus veliko hodi in med to hojo uči. Po papeževih besedah je to pomembno. Jezus ni prišel učit neko filozofijo, ideologijo, ampak »pot hoje z Njim«. Poti pa se naučimo tako, da se nanjo podamo, da hodimo. »Da, dragi bratje, to je naše veselje: hoditi z Jezusom.«
Kar pa ni lahko, ni lagodno. Pot, ki jo izbere Jezus, je pot križa. Medtem ko učenci hodijo, jim govori o tistem, kar se bo zgodilo v Jeruzalemu: napove svoje trpljenje, smrt in vstajenje. Oni pa so osupli in polni strahu. Osupli, ker je iti v Jeruzalem pomenilo sodelovati v Mesijevi zmagi, kar vidimo nato iz Jakobove in Janezove prošnje; polni strahu pa zato, ker so tudi oni tvegali, da jih doleti to, kar bo doživel Jezus. Mi danes vemo, da je Jezus zmagal in da se nam ni treba bati križa. V križu imamo naše upanje, je dodal papež. Pa vendar smo tudi mi ljudje, grešniki, podvrženi skušnjavi, da bi mislili kot ljudje in ne kot Bog. Posledica razmišljanja na svetni način je jeza, kot beremo v evangeliju: »Ko je drugih deset to slišalo, so se začeli jeziti na Jakoba in Janeza« (Mr 10,41). Če prevlada miselnost sveta, prihaja do rivalstva, zavisti in grupiranja. Gospodova beseda iz današnjega evangelija nas po Frančiškovih besedah notranje očiščuje, osvetljuje našo vest in nam pomaga v celoti se uskladiti z Jezusom. In to storiti skupaj, v trenutku, ko se bo kardinalski zbor povečal z novimi kardinali.
V nadaljevanju je papež izpostavil še eno Gospodovo gesto: »Jezus jih je poklical k sebi« (Mr 10,42). Na poti opazi, da je treba govoriti z dvanajsterimi, ustavi se in jih pokliče k sebi. »Bratje,« je dejal Frančišek, »pustimo, da nas Gospod Jezus pokliče k sebi! Pustimo, da nas skliče. Poslušajmo ga; z veseljem, da skupaj sprejemamo njegovo besedo, da se pustimo učiti z besedo in Svetim Duhom, da bi postajali vedno bolj eno srce in ena duša, okoli Njega.« Papež je zbranim kardinalom zatrdil, da jih Cerkev potrebuje. »Potrebuje vas, vaše sodelovanje, predvsem pa vaše občestvo z mano in med vami,« je izpostavil. »Cerkev potrebuje vaš pogum, da bi oznanjala evangelij ob vsaki primerni in neprimerni priložnosti ter da bi pričevala o resnici. Cerkev potrebuje vašo molitev za dobro hojo Kristusove črede, molitev, ki je poleg oznanjevanja Besede prva naloga škofa. Cerkev potrebuje vaše sočutje predvsem v tem trenutku bolečine in trpljenja v mnogih državah po svetu.« Papež je pri tem izrazil duhovno bližino vsem cerkvenim skupnostim in kristjanom, ki trpijo zaradi diskriminacije in preganjanja. Nadaljeval je, da Cerkev potrebuje molitev kardinalov za te osebe in skupnosti, da bi bili močni v veri in bi se znali na zlo odzivati z dobrim. »Ta naša molitev se širi na vse moške in ženske, ki trpijo krivico zaradi svojega verskega prepričanja. Cerkev potrebuje tudi nas, da bi bili ljudje miru in bi ustvarjali mir s svojimi deli, željami in molitvami: zato kličemo mir in spravo nad narode, ki so v teh časih preizkušani z nasiljem in vojno.«

Med 19. novimi kardinali, so trije prejeli kardinalski naziv zaradi posebnih zaslug pri služenju Svetemu sedežu in Cerkvi, v primeru konklava pa nimajo volilne pravice. Od teh danes ni bil navzoč msgr. Loris Francesco Capovilla, ki mu bodo kardinalska znamenja izročili čez nekaj dni v Bergamu. Med 16. novimi kardinali z volilno pravico so denimo državni tajnik Pietro Parolin, generalni tajnik škofovske sinode Lorenzo Baldisseri in prefekt Kongregacije za nauk vere Gerhard Ludwig Műller. Novi kardinali prihajajo iz petnajstih različnih držav: osem iz Evrope (pet je Italijanov), trije iz Latinske Amerike, dva iz Afrike in dva Azije. Kardinalski zbor je sedaj sestavljen iz 218 kardinalov, od katerih jih ima 122 volilno pravico v primeru konklava.

 

V nedeljo, 23. februar je sveti oče daroval sveto mašo v baziliki sv. Petra v Vatikanu, pri kateri so somaševali tudi novi kardinali. Papež Frančišek je začel homilijo s temi besedami: »S tvojo pomočjo, usmiljeni Oče, postajamo pozorni na glas Duha’. Ta molitev na začetku maše je v nas priklicala osnovno držo poslušanja Svetega Duha, ki oživlja in poživlja Cerkev. Sveti Duh s svojo stvariteljsko in prenoviteljsko močjo vedno vzdržuje upanje Božjega ljudstva na poti skozi zgodovino ter vedno podpira kot Tolažnik (Paraklit) pričevanje kristjanov. V tem trenutku hočemo vsi mi, skupaj z novimi kardinali, prisluhniti glasu Duha, ki govori po pravkar oznanjenih berilih.«

Božje obnašanje naj postane pravilo našega delovanja
»V prvem berilu odmeva Gospodov poziv svojemu ljudstvu: »Bodite sveti, kajti jaz, Gospod, vaš Bog, sem svet« (3Mz 19,2). V evangeliju Jezus podobno ponovi: »Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče« (Mt 5,48). Te besede nagovarjajo vse nas, Gospodove učence; danes pa so še posebej namenjene meni in vam dragi bratje kardinali, na poseben način pa vam, ki ste včeraj postali del kardinalskega zbora. Posnemati svetost in popolnost Bog se lahko zdi, da je nedosegljiv cilj. Pa vendar, prvo berilo ter evangelij predlagata konkretne primere, da bi Božje obnašanje postalo pravilo našega delovanja. Toda pomnimo, vsi mi si zapomnimo, da bo naše prizadevanje zaman brez Svetega Duha! Krščanska svetost vsekakor ni naše delo, ampak je sad hotene in vzdrževane učljivosti Duhu Boga, ki je trikrat Sveti.

Tretja Mojzesova knjiga pravi: »Ne goji v svojem srcu sovraštva do svojega brata… Ne maščuj se in ne bodi zamerljiv… temveč ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« (3Mz 19,17-18). Te drže se porodijo iz Božje svetosti. Mi pa smo običajno tako drugačni, tako sebični in ponosni… pa vendar nas Božja dobrota in lepota privlačita in Sveti Duh nas lahko očisti, nas lahko preoblikuje, nas iz dneva v dan oblikuje. Opraviti to delo spreobrnjenja, spreobrnjenja srca, spreobrnjenja vseh nas. Še posebno vi kardinali in jaz, moramo to storiti. Spreobrnjenje!

Jezusova antiteza glede maščevanja
Jezus v evangeliju tudi govori o svetosti in nam razloži njegovo novo postavo. To stori preko nekaterih antitez nepopolne pravičnosti pismoukov in farizejev in večje pravičnosti Božjega kraljestva. Prva antiteza današnjega odlomka je glede maščevanja. »Slišali ste, da je bilo rečeno: ‚Oko za oko in zob za zob‘. Jaz pa vam pravim: …če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še drugo« (Mt 5,38-39). Ne samo, da ne smemo vrniti drugemu zlo, ki nam je storil, ampak si moramo prizadevati, da mu velikodušno storimo dobro.

Jezusova antiteza glede sovražnikov
Druga antiteza je glede sovražnikov: »Slišali ste, da je bilo rečeno: ‚Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika!‘ Jaz pa vam pravim: Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo« (vv. 43-44). Od tistega, ki hoče hoditi za Njim, Jezus zahteva, da ljubi tistega, ki to ne zasluži in sicer ne da bi pričakoval povračilo zato, da se zapolnijo praznine ljubezni, ki so v srcih, v medsebojnih odnosih, v družinah, v skupnostih, v svetu. Bratje kardinali, Jezus ni prišel, da bi nas učil lepega obnašanja, salonskega obnašanja! Zaradi tega mu ne bi bilo potrebno priti iz nebes in umreti na križu. Kristus nas je prišel rešit, nam pokazat pot, edini izhod iz živega peska greha in ta pot svetosti je usmiljenje, tista, ki jo je On prehodil in po kateri vsak dan hodi z nami. Biti sveti ni razkošje, ampak je potrebno za zveličanje sveta. To je to, kar Gospod od nas zahteva.

Kardinal vstopi v rimsko Cerkev, ne v dvor
Dragi bratje kardinali, Gospod Jezus in mati Cerkev nas prosita, da bi za te drže svetosti pričevali še z večjim navdušenjem in žarom. Ravno v tem dopolnilu zastonjskega darovanja je kardinalova svetost. Zato, ljubimo tiste, ki so nam sovražni. Blagoslavljajmo tistega, ki o nas grdo govori. Z nasmehom pozdravimo tistega, ki si to morda ne zasluži. Ne hrepenimo po tem, da bi se uveljavljali, ampak postavimo naproti oblastnosti krotkost in pozabljajmo na zadana nam ponižanja. Vedno se pustimo voditi Duhu Kristusa, ki je žrtvoval samega sebe na križu, da bomo lahko ‘kanali’, po katerih teče Njegova karitativna ljubezen. To je drža, to mora biti kardinalovo obnašanje. Kardinal, to še posebej pravim vam, vstopi v rimsko Cerkev; bratje, ne vstopi v dvor. Izognimo se in si medsebojno pomagajmo izogniti se navadam in obnašanjem, ki so na dvoru: spletkam, govoricam, navezam, protekcijam, prednostim. Naše govorjenje naj bo tisto iz evangelija: ‘da, da; ne, ne’, naše drže, drže blagrov in naša pot, pot svetosti. Ponovno prosimo za tvojo pomoč, usmiljeni Oče, da nas napravi pozorne za glas Duha.

Božji tempelj ste…
Sveti Duh nam govori tudi po besedah sv. Pavla: »Božji tempelj ste… Božji tempelj pa je namreč svet, in to ste vi« (1Kor 3,16-17). V tem templju, ki smo mi, se obhaja bivansko bogoslužje dobrote, odpuščanja, služenja, z eno besedo, bogoslužje ljubezni. Ta naš tempelj pa je onečaščen, če pozabljamo na dolžnosti do bližnjega. Ko v našem srcu dobi prostor najmanjši med našimi brati, sam Bog dobi prostor. Ko ta brat ostane zunaj, je Bog sam, ki ni bil sprejet. Prazno srce, v katerem ni ljubezni, je kakor cerkev, ki se jo nameni posvetni rabi, torej ne več za božjo službo, ampak za nekaj drugega.

Dragi bratje kardinali, ostanimo povezani z Kristusom in med seboj! Prosim vas, da mi stojite ob strani z molitvijo, nasveti, sodelovanjem. In vsi vi, škofje, duhovniki, diakoni, posvečene osebe in laiki, združite se v klicanju Svetega Duha, da bi kardinalski zbor postal vedno bolj goreč z dejavno pastoralno ljubeznijo, bolj polno svetosti za službo evangelija in v pomoči Cerkvi, da bo izžarevala svetu Kristusovo ljubezen.«