TRG SV. PETRA (nedelja, 7. september 2014, RV) – »Evangelij današnje nedelje iz 18. poglavja Matejevega evangelija predstavlja temo bratskega opominjanja v skupnosti vernikov, torej kako naj opomnim drugega kristjana, da je storil nekaj slabega. Jezus nas uči, če moj krščanski brat greši zoper mene, me prizadene, moram do njega uporabiti krščansko ljubezen, predvsem osebno se pogovoriti z njim in mu razložiti, da to, kar je rekel ali storil, ni v redu. In če me brat ne posluša? Jezus predlaga nadaljnje posredovanje. Najprej se vrni k njemu z drugima dvema ali tremi osebami in govori z njim, da se bo bolj zavedal napake, ki jo je storil. Če pa kljub temu ne sprejme opomina, je potrebno povedati skupnosti. Če pa tudi skupnosti ne posluša, potem mu je potrebno dati čuti ta prelom in ločitev, ki ga je on sam povzročil, ko ni več v občestvu z brati in sestrami v veri.« Tako je papež Frančišek predstavil evangeljski odlomek današnje 23. nedelje med letom med opoldanskim nagovorom z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra. Po molitvi in blagoslovu je sveti oče vse pozval: »V teh dneh so bili storjeni pomembni koraki pri iskanju premirja na področju sporov vzhodne Ukrajine. Čeprav danes glede tega nisem slišal ravno spodbudnih novic, kljub temu želim, da bo to prineslo prebivalcem olajšanje in bo pomagalo pri prizadevanjih za trajni mir. Molimo, da se bo lahko z logiko srečevanja začeti dialog nadaljeval in prinesel želeni sad. Marija, Kraljica miru. Prosi za nas. Pridružujem pa se tudi glasu škofov iz Lesota, ki so v njihovi deželi pozvali k miru. Obsojam vsakršno nasilje in prosim Gospoda, da se v kraljevini Lesoto ponovno vzpostavi pravičen in bratski mir.« Zatem je sveti oče izrazil svojo naklonjenost ter z Gospodovim blagoslovom pospremil 30 prostovoljcev italijanskega Rdečega križa, ki so se danes s konvojem napotili na področje Dohuk, blizu Erbila v Iraku, kamor se je zateklo na deset tisoče iraških beguncev, ki so ostali brez vsega. Papež Frančišek je tudi izrekel pozdrav kardinalu Lime in vsem iz te škofije, saj danes začenjajo 20. sinodo perujske nadškofije Lima.

Papež Frančišek je o poteku bratskega opominjanja nadaljeval z besedami: »Koraki te poti kažejo na prizadevanje, ki ga Gospod zahteva od svoje skupnosti pri spremljanju tistega, ki pogreši in sicer zato, da se ta ne bi pogubil. Pri tem se je potrebno v skupnosti predvsem izogniti vzburjenju ob tem ter opravljanju. Prvo je to, da se temu izognemo. »Pojdi in ga posvári na štiri oči« (v. 15). To pa z držo obzirnosti, previdnosti, ponižnosti, z vso pozornostjo do tistega, ki je grešil in se tako izognemo temu, da bi lahko besede brata ranile ali ubile. Saj vi to veste, da besede tudi ubijajo! Ko nekoga obrekujem, ko nekoga po krivici kritiziram, ko s svojim jezikom brata ‘odiram’, s tem ubijem dobro ime drugega. Tudi besede ubijajo. To vzemimo zelo zares. Ta razsodnost, da govorimo z njim na samem, je potrebna tudi zato, da ne ponižujemo po nepotrebnem grešnika. Sama se pogovorita, nihče tega ne bo opazil in vsega bo konec. V luči te zahteve razumemo tudi nadaljnje posredovanje, ki predvideva vključitev nekaterih prič ali celo skupnosti. Namen je pomagati osebi, da se zaveda, kaj je storila in da je s svojim grehom prizadela, ne samo enega temveč vse, pa tudi pomagati nam samim, da se osvobodimo jeze ali zamere, ki povzročata samo slabo, tiste zagrenjenosti srca, ki nas iz jeze in zamere vodi v to, da drugega zmerjamo ter žaljivo napadamo. Zares grdo je, če iz ust kristjana pride zmerjanje ali žaljiv napad. Grdo je! Ste razumeli? Nobenega zmerjanja. Zmerjanje ni krščansko. Ste razumeli? Zmerjanje ni krščansko.

Dejansko smo pred Bogom vsi grešniki in potrebni odpuščanja. Vsi. Jezus je nam namreč rekel, naj ne sodimo. Bratsko opominjanje je en vidik ljubezni in občestvenosti, ki mora prevladovati v krščanski skupnosti. To je medsebojna pomoč, ki si jo lahko in moramo nuditi. Opominjanje brata je usluga, ki je mogoča ter učinkovita le, če ta, ki opominja, prizna, da je grešnik in s tem potreben Gospodovega odpuščanja. Ista vest, po kateri prepoznam napako drugega, opominja najprej mene, da sem pogrešil in to velikokrat.

Na začetku maše smo zato vsakič povabljeni priznati pred Gospodom, da smo grešniki in z besedami ter kretnjami izraziti iz srca iskreno kesanje. Rečemo namreč: ‘Usmili se me, Gospod. Grešnik sem! Vsemogočnemu Bogu izpovem svoje grehe’. Ne rečemo namreč: ‘Usmili se tega, ki je ob meni, ali te, ki je grešnica.’ Ne! Usmili se me! Vsi smo grešniki ter potrebni Gospodovega odpuščanja. Sveti Duh je, ki govori našemu duhu in ki nam v luči Jezusove besede da prepoznati naše krivde. Jezus sam je, ki nas vse vabi, svetnike in grešnike na svoj obed, saj nas zbira s križišč, različnih situacij življenja (prim. Mt 22,9-10). Med pogoji za vse udeležence evharističnega slavja, sta dva temeljna, dva pogoja, da gremo vredno k sveti maši: vsi smo grešniki ter da Bog vsem podarja svoje usmiljenje. To sta dva pogoja, ki na široko odpreta vrata, da vredno pristopimo k maši. Na to se moramo tudi vedno spomniti, preden gremo k bratu, da ga bratsko opomnimo.

Vse to prosimo na priprošnjo Blažene Device Marije. Jutri bomo namreč obhajali liturgični praznik njenega rojstva.