Objavljamo novinarska vprašanja Slovenskih novic in naše odgovore nanje.  

1. Kako komentirate zavrnjen zahtevek za vrnitev širšega območja doline Triglavskih jezer (Sedmerih jezer) v naravi in ali lahko navedete, kakšni bodo naslednji koraki Nadškofije?

Odločitev Upravne enote Radovljica, ki je zahtevo za vračilo podržavljenega premoženja zavrnila s pojasnilom, da naj nepremičnine sploh ne bi bile podržavljene, smo prepoznali kot nov poskusov oviranja vračanja podržavljenih nepremičnin, in to v postopku, ki že tri desetletja obremenjuje predvsem Nadškofijo Ljubljana kot upravičenca. S svojo odločitvijo je upravna enota nedopustno in mimo vseh pravil  posegla v pravnomočno odločbe okrajne komisije za agrarno reformo, s katero so bile nepremičnine podržavljene Ljubljanski škofiji.

2. Zakaj si Nadškofija Ljubljana želi to območje v naravi in ne sprejme odškodnine v obliki državnih obveznic?

Zakonodajalec je predvidel vračilo podržavljenih nepremičnin v naravi kot primarno obliko denacionalizacije in možnost odškodnine šele podrejeno – za primer, da vračilo v naravi ni mogoče. Denacionalizacijski upravičenci dejansko nimajo izbire glede oblike vračanja. Ni povsem nepomembno tudi to, da se odškodnine določa na podlagi cen iz leta 1992, pri tem pa se ne upošteva skoraj 700 % inflacije. Tudi sicer ocenjujemo, da je primerno, da se vrne tisto, kar je bilo lastnikom krivično odvzeto.

3. Koliko je znašala odmerjena odškodnina?

Višina odškodnine za nepremičnine, ki so predmet zadnje odločbe, ni bila izračunana, zato s tem podatkom ne razpolagamo.

4. Ali lahko opišete (na kratko) zgodovino tega zahtevka in kakšne načrte ima Nadškofija po morebitni vrnitvi?

Nepremičnine so bile podržavljene Ljubljanski škofiji z Odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo v Ljubljani, št. 983/47, z dne 17.09.1947, na podlagi katere se je kot lastnik nepremičnin v zemljiški knjigi vpisala država oziroma splošno ljudsko premoženje. Pred podržavljenjem so bile nepremičnine z začasno odredbo Narodne vlade Slovenije, št. 4474/1, z dne 29.10.1945, postavljene pod začasno upravo ministrstva za gozdarstvo in zapisniško odvzete iz posesti Ljubljanske škofije. Zahtevek za vračilo je bil vložen pri pristojnemu upravnemu organu leta 1992.

Nadškofija Ljubljana je že lastnik številnih nepremičnin na območju TNP in z njimi upravlja kot dober gospodar. Tudi sicer lastništvo ne vpliva na status nepremičnin na varovanih območjih. Glede uporabe konkretnih nepremičnin smo državnemu odvetništvu že večkrat predlagali, da se sklene dogovor, na podlagi katerega ostanejo nepremičnine v osrednjem delu TNP v upravljanju države oziroma javnega zavoda, in sicer ves čas dokler predstavljajo osrednje območje TNP. Takšna rešitev bi načeloma bila še vedno lahko sprejemljiva. Seveda  je potrebno pri celotni zadevi upoštevati tudi ravnanje države. Tri desetletja postopka, aktivnega oviranja vračanja podržavljenega premoženja, ki bi moralo biti vrnjeno v enem letu po vložitvi popolne zahteve, in zavračanje kakršnihkoli dogovorov je težko enostavno odmisliti.

5. Ali lahko opišete, za katero območje gre in ali vanj sodi tudi slap Savica?

Gre za širše območje površine približno 2000 ha, ki sega od Doline Triglavskih jezer do območja Planine na Kraju in ne vključuje slapu Savice.

6. Vaš komentar trditve UE Radovljica, da sploh ne gre za lastnino Nadškofije, saj naj bi jo že leta 1941 odvzel nemški rajh.

Poleg tega, da je upravna enota s svojo odločitvijo samovoljno posegla v pravnomočno odločbo okrajne komisije za agrarno reformo iz leta 1947, je s tem hkrati priznala kot veljavne in merodajne predpise nemškega okupatorja, kar ni samo pravni zdrs, temveč že meji na škandal. Lahko bi se štelo, da gre pri ravnanju upravne enote za poskus legalizacije nemške okupacije, kar je vsekakor zelo problematično.

Predvsem pa upravna enota ni upoštevala, da so se vse nepremičnine, ki jih je zaplenil nemški nemški okupator, vračale bivšim lastnikom po vojni na podlagi samega zakona.  Nikomur ni bilo potrebno vlagati zahteve pri sodiščih, kar smo v postopku tudi dokazali. Šele pri Nadškofiji Ljubljana in samo pri Nadškofiji Ljubljana se zahteva, da izkaže, da je pred sodiščem zahtevala vrnitev s strani okupatorja odvzetega premoženja, pa čeprav ji je bilo to premoženje očitno odvzeto in podržavljeno v okviru agrarne reforme.

Če bi bilo premoženje podržavljeno nemškemu okupatorju, bi bil vsekakor izpeljan postopek na podlagi Zakona o potrditvi in spremembah odloka o prehodu sovražnikovega premoženja v državno last, o državnem upravljanju premoženja odsotnih oseb in o zasegi premoženja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno  odsvojile, in ne postopek podržavljenja na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji. Vsekakor je zanimivo, da upravna enota posredno šteje, da naj bi bile nepremičnine še leta 1947 v lasti Nemškega rajha. Takšno stališče je vsekakor težko komentirati.

7. Ali lahko navedete, koliko zemljišč je bilo Nadškofiji že vrnjenih in koliko jih je še v postopku?

Večina podržavljenih nepremičnin je bila Nadškofiji Ljubljana že vrnjenih. Predmet vračanja so predvsem nepremičnine na območju TNP. Zdi se, da okoliščina, da nepremičnine ležijo na območju TNP, zelo vpliva tako na samo trajanje postopka kot tudi na pripravljenost upravnega organa na pravilno uporabo predpisov.