V nedeljo, 20. januarja 2019, je bilo ob 11. uri ekumensko bogoslužje v evangeličanski cerkvi Primoža Trubarja na Gosposvetski cesti v Ljubljani. Pridigo je imel ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore OFM, na koncu so bili pozdravi prisotnih predstavnikov sestrskih cerkva.

Spoštovani gospod škof Geza Filo, dragi bratje in sestre različnih krščanskih cerkva. Osem dni pred praznikom spreobrnitve apostola Pavla smo se zbrali v tem hramu, da bi se v tednu molitve za edinost kristjanov tudi mi pridružili Gospodu Jezusu, ki je v velikoduhovniški molitvi pri zadnji večerji molil za svoje učence in za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vanj: „Toda ne prosim samo za té, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame: da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal. In jaz sem jim dal veličastvo, ki si ga dal meni, da bi bili eno, kakor sva midva eno: jaz v njih in ti v meni, da bi bili popolnoma eno“ (Jn 17,20-23).

Spreobrnitev apostola Pavla je nadvse primeren trenutek, ki nas spodbuja k molitvi in delu za edinost med kristjani. Preden je Pavel srečal Kristusa, je bil skrajnež, kakor bi ga imenovali danes. Bil je, kakor je sam povedal v Apostolskih delih: „Jud, rojen v Tarzu v Kilikiji, odrasel pa sem v tem mestu. Ob Gamálielovih nogah sem se natančno poučil o postavi naših očetov. Bil sem vnet za Boga, tako kot ste danes vi vsi“ (Apd 22,3-4). Bil je tako vnet za Boga, da je „smrtno … preganjal to Pot: moške in ženske sem vklepal v verige in metal v ječo“ (Apd 22,4).

Tako je bilo do srečanja s Kristusom, do tistega usodnega dne pred Damaskom, kamor je šel, „da bi tudi tamkajšnje vernike prignal v Jeruzalem, kjer naj bi bili kaznovani“ (Apd 22,5). V Kristusovi svetlobi je stari Savel oslepel, tako da so ga morali voditi za roko, saj je bilo na njegovih očeh nekaj kakor luskine. Hananija, ki je bil poslan, da bi šel in molil nad Savlom, se je tega bal in je navajal človeške razloge, da mu ne bi bilo treba iti v ulico, ki se imenuje ravna. A Gospod mu je rekel: „Pojdi, zakaj on je posoda, ki sem si jo izbral, da ponese moje ime pred pogane in kralje in Izraelove sinove. Pokazal mu bom, koliko bo moral trpeti za moje ime“ (Apd 9,15-16). Ko je Hananija prišel k Savlu, ga je nagovoril: „Brat Savel! Gospod Jezus, ki se ti je prikazal na poti semkaj, me je poslal, da spregledaš in postaneš poln Svetega Duha“ (Apd 9,17).

V tem stavku je nekaj nezaslišanega. Nekdo, ki je smrtno preganjal tiste, ki so pripadali Jezusovi Poti, nekdo, pred katerim so trepetali in se je Hananija bal iti k njemu, je v Jezusu Kristusu postal brat. Brat Savel. In to je Savlu, ki je pozneje postal Pavel, odprlo pot, da je Jezusa Kristusa začel dojemati in ga pozneje tudi oznanjati kot odrešenika vsakega človeka in vsega človeštva, vseh narodov in jezikov. V duhu Jezusa Kristusa je Pavel mogel zapisati Kološanom, da tam, kjer so ljudje „slekli starega čoveka z njegovimi deli vred in oblekli novega, ki se prenavlja za spoznanje, po podobi svojega Stvarnika. Kjer je to, ni več ne Grka ne Juda, ne obrezanega ne neobrezanega, ne barbara ne Skita, ne sužnja ne svobodnega, ampak vse in v vseh je Kristus“ (Kol 3,10-11).

Ko je bil na obisku v Sloveniji sveti papež Janez Pavel II., nas je spodbudil, da se mora vsaka krščanska generacija znova odločiti za Kristusa. Mislim, da mora biti odločitev za Kristusa še veliko bolj osebna. Nič ne koristi, če se moja generacija odloča za Kristusa, če jaz ostajam zunaj odločitve. Ne odločiti se za Kristusa, pomeni, da krst, ki sem ga prejel, ni stopil v moje življenje. Ostal je kakor seme, ki je bilo vrženo v zemljo, a ni vzkalilo, ni pognalo korenin. Takšno seme umre, ne da bi bilo rodovitno. In tudi krst, ki v življenju ne dozori v osebno in temeljno odločitev za Kristusa, ostane nerodoviten in životari, če celo ne umre.

Zgodovina odnosov med krščanskimi cerkvami nas uči, da smo vedno, kadar smo nehali biti zazrti v Kristusa in smo v ospredje postavljali druge zadeve, čeprav lahko tudi zelo pomembne, začeli iti vsaksebi. Ne teologija, ne liturgija, ne doktrina, ne jezik ne bodo ohranili in tudi ne obnovili naše edinosti. Vsemu temu lahko primešamo toliko človeškega, da nas bo ločevalo med seboj. Vse to lahko postane sredstvo naše identifikacije, iz katere lahko druge začnemo gledati kot nekoga, ki nas ogroža in nam jemlje to, kar smo, našo temeljno podobo. Poistovetimo se s predpisi, z običaji, z obredjem. Kdor misli ali ravna drugače, ga doživljamo kot napadalca na mojo identiteto. V ospredje začne stopati jaz, v ospredje začne stopati ego. V tistem trenutku nismo daleč od izvirnega greha v raju, ki je prvič in to zelo učinkovito naravnal človeka drugega proti drugemu. Modra misel pravi, da na svetu ni nepremagljivih problemov, da ni nerazrešljivih težav. Na svetu so samo nepremagljivi jazi, nepremagljivi egoti in iz teh egov nastajajo razdori med posamezniki, družinami, pokrajinami, narodi in verstvi.

Zato je tako zelo pomembno, da se v tednu molitve za edinost kristjanov obrnemo h Kristusu. V njem ni bilo nobene egoistične drže, nobenega nepremagljivega ega. Nasprotno, „čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu“ (Kol 2,6-8). Ker „ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge“ (Mt 20,28).

To je tudi edini temelj pravičnosti, ki je v ozadju letošnjega tedna molitve za edinost kristjanov. Pripravili so ga indonezijski kristjani, ki na poseben način doživljajo, kako krivica, nasilje in izkoriščanje razjedajo človeka in družbo ter ovirajo ali celo onemogočajo primeren razvoj vseh članov družbe.

Pred časom je angleški primas kardinal Vincent Nichols dejal, da je samo v Kristusovi cerkvi mogoče, da se ljudje s skrajnih koncev družbene lestvice srečajo in so si bratje in sestre med seboj. Dobesedno je rekel, da v nobenem drugem družbenem okolju in v nobeni drugi ustanovi ni mogoče, da bi skupaj, z ramo ob rami sedela guverner angleške banke in delavec pri londonski komunali. V cerkvi pri maši pa sedita drug ob drugem, pojeta iste pesmi in molita iste molitve in si ob pozdravu miru sežeta v roke kot brata. Ali je možno bolj ugodno okolje, ki bi preprečevalo, da se razrašča krivica, nasilje in izkoriščanje med ljudmi. Če si kristjan in če si človeku ob sebi v nedeljo iskreno segel v roko, če ga v Kristusu gledaš enako odrešenega kot sebe, kako bi ga potem mogel izkoriščati, poniževati in ga po uporabi zavreči, kakor pravi papež Frančišek. Če si iskren in resničen kristjan, potem tega ne boš mogel narediti. Če pa to narediš, pomeni, da je tvoje krščanstvo samo lepa zunanjost, ugajajoče pročelje, ali če uporabimo Jezusove močne besede –  si pobeljen grob, ki se na zunaj zdi lep, znotraj pa je poln mrtvaških kosti in vsakršne nečistosti (prim. Mt 23,27).

Vsi imamo tudi lepe zglede ljudi, ki so v resnici živeli iz Kristusa in njegovega evangelija in so bili sposobni junaških dejanj v pričevanju za Boga, za resnico in pravičnost.

Takšen je brez dvoma veliki protestantski pastor Dietrich Bonhoeffer, ki se je sredi druge svetovne vojne, ko se je zdelo, da je nacistična moč nepremagljiva, uprl nacizmu in je zato postal mučenec. Na poseben način je zavračal nacistično izvajanje evtanazije – danes se ta nacistični izum zopet plazi po Evropi – in se boril zoper genocidno preganjanje Judov. Za svoje krščansko prepričanje je dal življenje. Umorili so ga tik pred koncem vojne, 9. aprila 1945.

Drug zgled je naš duhovnik Izidor Završnik, ki je napisal naslednjo misel: „Kako naj ljudje v teh časih verjamejo, da jih Bog ni zapustil, če bi jih jaz zapustil? Kakšen je pastir, ki zapusti svoje ovce, ko jih napadejo grabežljivi volkovi?“ V tem duhu je pomagal je tistim, ki jih je zasledovala nemška policija, da so se lahko umaknili pred Nemci v Ljubljansko pokrajino, ki so jo zasedli Italijani in so bile razmere znosnejše. Nek uslužbenec na občini mu je preskrbel prepustnice, s katerimi je pomagal ljudem. Na pepelnično sredo, 10. marca 1943, je stopil v vrsto talcev namesto dvajsetletnega sojetnika v mariborskih nacističnih zaporih. Na dvorišču so postrojili vse zapornike. Začeli so izbirati talce za streljanje, vsakega desetega. Franček je bil ravno deseti. Poleg njega je stal v vrsti Izidor Završnik. Ko so Nemci zapisovali imena in med seboj debatirali, je Izidor rekel Frančeku: »Fant, ti si še mlad. Vso bodočnost imaš pred seboj.« In potem sta zamenjala mesti v vrsti. Odbrane so odpeljali na streljanje, Franček pa je ostal živ in umrl 22. septembra 1997.

Srčno upam, da nam ne bo potrebno sprejemati takšnih odločitev, kot sta jih sprejemala Bonhoeffer in Završnik. A kot Kristusovi in če hočemo biti resnično njegovi, potem moramo biti pripravljeni v vsakem trenutku in na vsakem mestu delati za pravičnost. Najprej pa seveda doma, v svojem domačem okolju, med svojimi ljudmi. Če tam ne znam delati za pravičnost, potem je vse drugo predstava za ljudstvo.

Ob vsem tem pa ostajamo zazrti v Kristusa. Brez njegovega zgleda smo nebogljeni. Po drugi strani pa nas pri našem prizadevanju za pravičnost podpira tudi njegova molitev za nas: „Prosim tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi vame verovali.“

Iskreno vam želim, dragi bratje in sestre, da bi v vašem srcu vedno, tako kadar molite za edinost in pravičnost in kadar delate za edinost in pravičnost, da bi v vas vedno zvenela Jezusova beseda: “To sem vam povedal, da bi imeli mir v meni. Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal“ (Jn 16,33).