Nagovor nadškofa msgr. Stanislava Zoreta OFM, ki ga je na pogrebu v Žužemberku prebral novomeški škof msgr. Andrej Glavan.

Spoštovani vsi, ki ste se mogli udeležiti pogreba pokojnega duhovnika župnije Kranj- Primskovo g. Franca Godca. V svoje molitve in daritev svete maše za pokojnega duhovnika vključimo tudi tiste, ki bi želeli biti navzoči ob pogrebu gospoda Franca in moliti za mir njegove duše, pa zaradi razmer, v katerih smo se znašli zaradi epidemije, ne morejo biti z nami. Naj bo naša molitev združena z njihovo, njihovo molitev pa pridružimo svoji.

V župnijska oznanila za mesec oktober je pokojni gospod župnik napisal opozorilo: „Zaradi koronavirusa se pri obisku svete maše držimo navodil z upoštevanjem medsebojne razdalje in razkuževanja rok, ob nedeljah tudi oddamo svojo telefonsko številko v nabiralnik pod zvonikom. Ob lepem vremenu ob nedeljah je družinska maša ob 10.30 na prostem, pri križu ob cerkvi.“ Prav koronavirus je bil tudi vzrok, da je tako hitro in nepričakovano odložil štolo, znamenje duhovništva na tej zemlji, in odšel k Očetu, ki ga je vse življenje oznanjal in si prizadeval spolnjevati njegovo voljo.

Pokojni gospod Franc je luč sveta zagledal 22. februarja 1953 v Novem mestu. Rodil se je očetu Jakobu in materi Mariji rojeni Hočevar. Pri krstu so ga poimenovali po sv. Frančišku Paolskem. Njegova otroška leta so tekla v Žužemberku. Nežni dolenjski griči so oblikovali njegov značaj. V njih se je naučil občudovati Božje stvarstvo in ceniti lepoto, ki jo je srečeval na vsakem koraku. Prebičana preteklost teh krajev pa je oblikovala njegov čut za človeka, za pravičnost, za prezirane in razžaljene.

Srednješolska leta je preživljal v Ljubljani, kjer je obiskoval gimnazijo na Poljanah, kjer je leta 1974 maturiral.

V glavni mašni prošnji smo slišali besede: »Dobri Bog, priporočamo ti rajnega duhovnika župnika Franca, ki si ga poklical v svojo službo, da bi zbiral tvoje ljudstvo in oznanjal evangelij.« Po končani gimnaziji je pokojni gospod Franc na Božji klic odgovoril in se začel pripravljati na služenje Bogu in ljudem. Leta 1974 se je vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani in po šestih letih, leta 1980 zapel novo mašo.

Božje ljudstvo je najprej zbiral in mu oznanjal evangelij v Ribnici, kjer je bil kaplan od avgusta 1980. Po treh letih, leta 1983, je bil prestavljen za kaplana v župniji Trebnje, od tam pa je leta 1987 odšel za kaplana v Šentvid nad Ljubljano. A ne za dolgo, kajti že naslednje leto beremo, kako so ga navdušeno sprejeli na Primskovem pri Kranju kot svojega novega župnika, pa tudi njemu je bilo Primskovo že nekako domače, kot je povedal ob 25. letnici svojega služenja v župniji Marije vnebovzete. V svojem duhovniškem služenju se je potem razdajal v tej župniji. Do zadnjega. Do petka, 16. oktobra, ko je na poti v bolnico umrl.

Njegovi farani so se od njega ob vseh omejitvah, ki jih postavlja epidemija, poslovili včeraj, ko je od 9. dopoldne do 19. ležal v njemu tako ljubi cerkvi. Ganjen sem bil, ko sem na njihovi župnijski strani prebral povabilo: »Dragi bratje in sestre naše župnije in vsi, ki to berete: vabimo vas, da se v teh težkih časih, ko se fizično ne moremo srečati v naši župniji zbrani k skupni molitvi, srečamo zbrani v Duhu ob domači mizi v domačem občestvu danes in vsak dan do pogreba našega dragega pokojnega gospoda župnika Franca Godca ob 19.30 uri v molitvi rožnega venca, ki ga je tako rad molil na kolenih pred Najsvetejšim za vse nas.« Dragi farani, zahvaljujem se vam za to duhovno delo usmiljenja in dokaz prijateljske povezanosti z vašim župnikom.

Poleg kaplanskih mest in župnikovanja na Primskovem, je Cerkvi služil tudi kot prodekan. Kar štirikrat so njegovi bratje duhovniki v dekaniji priznali njegove človeške in duhovniške sposobnosti in ga predlagali za prodekana. Prodekansko službo je tako vršil kar 18 let.

V mašni prošnji smo molili, da ga je Bog poklical, da bi zbiral ljudstvo in oznanjal evangelij. Na kakšen način je obojno poslanstvo živel in vršil pokojni gospod Franc?

Najprej z velikim čutom za harmonijo in lepoto. To je izražal v svojem osebnem življenjskem slogu. Vedno je bil urejen, lepo oblečen in vedno v kolarju. Ne, to ni bila gizdavost, to je bila zavest, da služi najvišjemu Gospodu in mora zato z vsem svojim življenjem govoriti o njegovi lepoti. Enako skrben je bil njegov odnos do bogoslužju. Veliko si je prizadeval za lepo in urejeno bogoslužje. Enako pozornost pa je posvečal tudi urejenosti župnijske cerkve in njene okolice. Posebno veselje je imel s cvetjem. Cerkev je bila vedno bogato in okusno okrašena, okolica cerkve in župnišče pa sta bila kakor cvetoč vrt.

Cenil je različne pobožnosti; takšne, ki so se skozi čas priljubile slovenskemu kristjanu. Kakšne so bile procesije na Primskovem, pa majska pobožnost in pobožnost svetega rožnega venca v oktobru. K lepim pobožnostim sodijo tudi urejeni ministrantje. Vedno jih je imel veliko in jim posvečal veliko časa. Na škofijski molitveni dan za duhovne poklice je na Brezje vsako leto pripeljal cel avtobus ministrantov. Zanje je organiziral in vodil romanja, da bi v njih vzgajal zdravo pobožnost in čut za lepo in sveto. Naj Bog sedaj koga izmed teh, ki jih je vzgajal in oblikoval v sodelavce pri oltarju, pokliče v duhovniške vrste, da bo ta njegova skrb obrodila čisto poseben sad.

Znal je nagovoriti ljudi in pridobiti sodelavce. Že kot kaplan je povezoval mlade, znal pa je prisluhniti tudi starejšim. Sodelavce je imel med različnimi sloji župljanov. Znal jim je zaupati. »Mladi so se izkazali kot samostojni in odgovorni,« je poudarjal.

Ljudje se ga bodo spominjali kot duhovnika, ki jim je v nagovorih odstiral pokončno držo kristjana – odnos do sočloveka, preko molitev pa njihov odnos preko Marije in njenega Sina do Nebeškega Očeta. Do Marije je gojil zaupno bližino. Imel jo je nadvse rad in skupaj z ljudmi ji je neštetokrat prepeval: Jaz sem otrok Marijin. Marija pa mu je stala ob strani in mu dajala moč za premagovanje vseh težav njegovega poklica in za radost ob obhajanju njenih praznikov.

Naj kot neke vrste duhovna oporoka ostane med nami njegova misel, ki jo je povedal ob 25. letnici župnikovanja na Primskovem: »Ljudje moramo skupaj držati, pa bomo marsikaj premagali. Moramo si zaupati, odpuščati in se sprejemati tudi v različnosti.«

Vsem župljanom, zlasti pa svojcem, sorodnikom in prijateljem pokojnega duhovnika Franca v imenu nadškofije izrekam sožalja in jim obljubljam povezanost v molitvi.

Spoštovani in dragi brat duhovnik Franc. Hvala ti za zgled zvestega, veselega duhovnika po Jezusovem in Marijinem srcu. Naj se na tebi uresniči še drugi del glavne mašne prošnje: »Odzval se je tvojemu klicu in ti zvesto služil iz ljubezni do tebe in do nas, naj med tvojimi izvoljenimi v nebesih uživa večno radost.« Amen!

msgr. Stanislav Zore OFM

ljubljanski nadškof

Foto: Marija.si