Dragi bratje in sestre,

ko je papež Frančišek razglasil izredno sveto leto usmiljenja, je določil, naj se sveta vrata ne odprejo samo v rimskih bazilikah, ampak tudi po drugih stolnicah in pomembnih cerkvah po vsem svetu. „To so vrata usmiljenja. Kdorkoli bo stopil skoznje, bo lahko občutil ljubezen Boga, ki odpušča in daje upanje“ (MV 3). Povabil nas je, naj romamo k tem svetim vratom. To romanje je znamenje dejstva, da je tudi usmiljenje cilj, ki ga je treba doseči in zahteva zavzetost in žrtev.

Na prvo postno nedeljo smo stopili skozi sveta vrata usmiljenja v naši stolnici, da bi tudi letošnji postni čas preživeli kot čas, v katerem na poseben način doživljamo skrivnost Božjega usmiljenja, ki se sklanja k nam, grešnim ljudem, da bi nam odprl vrata, ki vodijo v življenje, ki vodijo v Očetovo hišo.

Danes pa obhajamo tudi god sv. Valentina. Sredstva obveščanja nas že nekaj časa vabijo in spodbujajo, naj ne pozabimo, da je to praznik zaljubljencev. Seveda pa se mora ljubezen dokazovati s primernim darilom, kar je še posebno všeč našim trgovcem. Zaradi tega ste k tej sveti maši posebej povabljeni vsi tisti, ki vas je ljubezen povabila, da se pripravljate na skupno pot skozi življenje, pozdravljeni pa seveda tudi vsi, ki svojo zavezanost ljubezni živite že leta in desetletja in jo vedno znova prinašate pred Boga, da ji daje blagoslov in trdnost.

Ljubezen nas na poseben način približa Bogu. Sveti Janez je v svojem pismu napisal enega najlepših stavkov Svetega pisma, ko pravi, da je „Bog ljubezen in tisti, ki ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem“ (1Jn 4,16). Zato se želimo Bogu danes najprej zahvaliti za to, da nam je v srca položil ljubezen in da je na našo življenjsko pot pripeljal ljudi, ki nam podarjajo svojo ljubezen in jim mi lahko odgovarjamo z ljubeznijo.

Zato vas vabim, da vsi tisti, ki vas je v življenju povezala ljubezen, v tem trenutku uresničite naročilo, ki ga je v prvem berilu Mojzes izročil ljudstvu. Izraelec je pred oltar postavil koš, v katerega je naložil prvine sadov zemlje in s tem Bogu izrazil hvaležnost, ker je skozi zgodovino ostajal z izvoljenim ljudstvom in tudi danes vernika blagoslavlja s svojimi darovi. Prav tako tudi vi, dragi bratje in sestre, položite pred oltar svojo ljubezen. Vaša ljubezen je sad Božje ljubezni, ki se je uresničevala skozi ljubezen tolikih rodov pred vami in skozi ljubezen vaših staršev, da more v tem trenutku živeti v ljubezni, ki jo izpovedujete in izkazujete drug drugemu. To ljubezen bomo položili na oltar skupaj z darovi kruha in vina ter se tako zahvalili Očetu za njegovo ljubezen, ki jo izkazuje človeškim otrokom.

Današnja Božja beseda pa nas odvede tudi v puščavo, kamor je Sveti Duh odvedel Jezusa takoj po krstu. Dogaja se nekaj presenetljivega. Jezus je poln Svetega Duha, ki ga vodi po puščavi in v istem trenutku ga hudič skuša. Skušnjavec mu je ponudil, da bi po tolikem času posta iz kamnov delal kruh. Potem mu je pokazal vsa kraljestva sveta in mu pokazal njihovo moč, ki bi jo on, hudič dal njemu, Jezusu. Končno ga je odvedel na vrh templja in ga povabil, naj se vrže v globino in preizkusi Očetovo zvestobo. Vemo, kako je Jezus zavrnil vsako od skušnjav in tako ostal zvest Očetu in Svetemu Duhu, ki ga je vodil po puščavi.

Te skušnjave, dragi bratje in sestre, tudi nam niso nekaj tujega. V tem trenutku bi rad skupaj z vami razmislil o skušnjavah, ki jih isti skušnjavec, ki je Jezusa hotel speljati proč od njegovega poslanstva, nastavlja vam in vaši medsebojni ljubezni.

Prva skušnjava je skušnjava lakote, skušnjava kruha, skušnjava materialnih dobrin in varnosti, ki jo v njih vidimo. Vsak par se prej ali slej sreča s to skušnjavo. Ali imava dovolj, da lahko mirno gledava v prihodnost, ali pa nama manjka še tega ali onega. Nimava še redne službe … Nimava še svojega stanovanja … To ugotavljanje gre lahko tako daleč, da na koncu fant in dekle ugotovita, da pravzaprav še nimata predpražnika pred svojimi vhodnimi vrati, in se zato še ne moreta poročiti. Ta skušnjava je huda, saj nas usmeri nekam izven nas, v materialne dobrine, ki jih bomo imeli vedno premalo, namesto da bi živeli najprej iz svoje ljubezni in svojo ljubezen v zaupanju, da bo vse drugo navrženo. Nazadnje imamo vse, nimamo pa več drug drugega.

Druga skušnjava je skušnjava moči, ki se na vsak način hoče uveljaviti z gospodovanjem. Ta skušnjava se izraža na različne načine, vedno pa želi doseči isto: podrediti si drugega. Največkrat se pokaže skozi dokazovanje svojega prav, s čimer istočasno hočemo povedati, da drugi nima prav, da se moti in da mora spremeniti svoje mišljenje in nam slediti. Gre za močno težnjo po gospodovanju nad drugim, kar nima nič opraviti z ljubeznijo. Ta skušnjava po pomembnosti za vsako ceno razžira človeka in ljubljeno osebo napravlja za nasprotnika, ki ga je treba podrediti. Koliko ljubezni je umrlo, ker se ljudje niso znali upreti skušnjavi gospodovanja.

Tretja skušnjava pa je skušnjava slave. Žeti občudovanje, sončiti se v žarometih pomembnosti. Tega bi bil deležen Jezus, če bi se vrgel s templja in bi ga angeli rešili. Tega si želi tudi toliko ljudi. Ta skušnjava nas vodi k nastopaštvu, k pretiravanju, k hvalisanju. Kako znamo v moči te skušnjave olepšati svoja doživetja … In takrat, ko začnemo služiti tej skušnjavi, dekle ali fant ob nas, žena ali mož ob nas, stopi v ozadje. Ni pomemben. Povezanost z njim, se pravi ljubezen, namreč ne potrebuje slave. Potrebuje iskrenost in predanost. Zato mora stopiti v ozadje, če hočem dosegati slavo. Slava postane malik, ki se mi dobrika in me vabi, naj se mu podredim. In če se mu podredim, umre ljubezen, umre odnos.

Vabim vas, da se danes srečate sami s seboj tudi v luči ali bolje rečeno senci teh skušnjav in preverite, če te skušnjave niso navzoče tudi v vajinem odnosu.

Hudič je Jezusa vedno nagovoril z besedami: Če si Božji Sin. Skušnjava, ki jo vidva predstavljata drug drugemu, se začne z besedami: če me imaš rad, če me ljubiš. Hudič je Jezusa hotel prepričati, da mora slediti njegovim besedam, če je Božji Sin, se pravi, da se mu mora podrediti, med vama pa je usodni stavek, če me ljubiš, se mi boš podredil, se mi boš podredila, boš naredil to, kar jaz hočem, boš takšen, kakršnega si te predstavljam in si te želim. Hudič je v ospredje postavljal sebe, ne Jezusa, v vašem primeru pa tisti, ki izgovarja ta stavek, v ospredje postavlja sebe in svoje želje, ne pa tistega, za katerega prisega, da ga ljubi. Ljubezen je zahtevna in ne išče svojega, kakor pravi sveti Pavel.

Jezus je na skušnjave odgovoril z odločnim: ne. Naša pot ni nič drugačna. Tudi mi moramo skušnjavam reči ne, pa čeprav prihajajo iz ust človeka, ki ga ljubimo. Samo nekdo, ki zna sebi in drugemu reči ne, je sposoben tudi v resnici reči da. Samo nekdo, ki je sposoben sebi in drugemu reči ne, se je sposoben učiti zvestobe in tudi ostajati zvest. Kdor ne zna reči ne, je in bo plen vseh svojih strasti in skušnjav. Znati reči ne, pomeni, da hočemo svoj odnos ohranjati čist.

Čisto na koncu pa, dragi fantje in dekleta, dragi možje in žene, za ljubezen se je treba odločiti. Drugače povedano: ljubezen je treba zavarovati. Ljubezni namreč ne moremo prepuščati zgolj razpoloženju, spremenljivemu čustvu. Dokler nama bo lepo, te bom ljubil, dokler ne bo težav, bom ostajal s teboj, dokler … V istem trenutku, ko nekdo pomisli nekaj podobnega – sploh ni potrebno, da bi to izrekel – je ljubezen obsojena na smrt. Zato je v življenju vajine ljubezni tako pomembna ne samo ugotovitev, da se ljubita, ampak tudi odločitev, da se hočeta ljubiti, da se hočeta imeti rada vse dni svojega življenja. Ta odločitev je poroka, ko drug pred drugim, pred Cerkvijo in pred Bogom skleneta zavezo ljubezni. To pomeni, da zapreta vrata, da vajin odnos in vajina ljubezen ne ostaja na prepihu, saj vemo, da živeti na prepihu prej ali slej prinese nevšečnosti in lahko tudi resne bolezni.

Prosimo torej danes usmiljenega Boga, naj vajin odnos vodi do tiste izpolnitve, ko bosta drug drugemu pred oltarjem obljubila, da si bosta zvesta, da se bosta ljubila in spoštovala vse dni svojega življenja. V tistem trenutku bo Bog začel preko zakramenta blagoslavljati vajino ljubezen. Pomagal vama bo, da bosta svojo obljubo živela, če mu bosta to le dovolila. Marija, Mati lepe ljubezni – prosi za naše zaročence in zakonce. Amen.

 

Molitev nad fanti in dekleti:
Gospod, bodi hvaljen in zahvaljen.
Te fante in dekleta spremljaš in jih s svojo modrostjo tako navdihuješ,
da ljubijo drug drugega.
Poveži njihova srca, da ostanejo zvesti svoji ljubezni,
ti v vsem ugajajo
in tako srečno pridejo do zakramenta svetega zakona.
Po Kristusu, našem Gospodu.
Amen.

 

Avdio posnetek je na spletni strani: http://sl.radiovaticana.va/news/2016/02/14/zore_daroval_ma%C5%A1o_ljubezen_povabila_pripravljajo_skupno_pot/1208612