Nagovor nadškofa msgr. Stanislava Zoreta pri maši ob začetku akademskega leta

Spoštovani bratje duhovniki in diakoni, spoštovani dekan Teološke fakultete in vsi dekani in dekanje, dragi študenti in študentke, dragi bratje in sestre.
Ob začetku študijskega leta smo se zbrali pri maši, da bi pred Gospoda položili čas in napore, ki jih bomo vložili v pridobivanje znanja in v oblikovanje srca. Oboje je še toliko bolj pomembno v času, ki ga živimo. Vsak dan znova se srečujemo s koronavirusom in s krizo, ki jo virus povzroča.
Čas krize je vedno čas prečiščevanja. Pokaže se namreč, iz kakšnega testa je kdo, kakšno vsebino nosi v sebi. Veliko bolj izrazito kot sicer se pokaže resničnost Jezusovih besed v evangeliju, ko pravi: »Po njih sadovih jih boste spoznali. Se mar grozdje obira s trnja ali smokve z osata?« Zahtevni časi namreč pospešijo procese v posamezniku in družbi. Večkrat smo v tem času slišali trditev, da so nekatera dejstva v nekaj mesecih dozorela tako kot bi sicer v desetih letih.
Dragi profesorji, dragi študentje, ko vas nagovarjam ob začetku tega leta, bi vam rad položil na srce, da skozi študijski proces postajate vedno bolj usposobljeni za dejavno rabo razuma in znanosti. Dovolite mi, da vam posredujem nekaj misli pokojnega akademika Jožeta Trontlja. Ko je razmišljal O poslanstvu šole, o šolanju in vzgoji, je zapisal tudi pomenljive misli, na katere morate nujno biti pozorni tudi vi, ki ste v izobraževalnem in vzgojnem procesu v tem času, pa naj bo kot slušatelji ali kot predavatelji.
Takole piše: »Nazadnje bi se rad dotaknil pojava, ki je znan kot beg od razuma in znanosti. Vsi veste za uspehe, ki jih doživljajo številne bizarne metode tako imenovanega alternativnega in komplementarnega zdravilstva. Slišali ste za različne psevdoznanstvene teorije, za misticizem, zavračanja dokazanih resnic, berete o novih čudaških duhovnih gibanjih, tudi o fanatičnih ideologijah, poslušate grozljive novice o brezumnih terorističnih dejanjih. Ponudba tega blaga ni bila še nikoli tako obilna, vsak si lahko vzame, kar mu je simpatično. Pojav je globalen, pa niti v nedolžnejših oblikah ni neškodljiv. Ekstremi psevdoznanstvenih verovanj, ki jim sledi celo zavračanje osnovnih vrednot in usodne življenjske odločitve, pa poleg neposredno zapeljanih prizadenejo še druge ljudi« (Živeti z etiko, 65).
Gospod Trontelj tega pojava ne odkriva samo pri ljudeh, ki jim morebiti manjka izobrazbe. Nasprotno. Ugotavlja, da »še nikoli ni bilo med izobraženimi ljudmi toliko praznoverja. Namesto zdravega dvoma o znanstvenih spoznanjih imamo pavšalno zavračanje ali preprosto ignoriranje nedvoumno dokazanih dejstev. Polagoma je postalo sprejemljivo, da je tudi o enoumno dokazljivih dejstvih možnih več različnih resnic in da ima vsakdo pravico, da izbere svojo – tisto, ki mu trenutno najbolj ustreza. Nekaj, kar smo nekoč šteli za prismuknjenost, za čudaško zmoto, je danes lahko ena od teh resnic« (Živeti z etiko, 81).
Žal se dogaja, da se tudi v veri in Cerkvi dogaja nekaj podobnega. Da se odpovedujemo zdravemu nauku in se oklepamo vsemogočih razodetij. Kako potrebna bi bila Pavlova beseda Timoteju: »To razlagaj bratom, pa boš dober služabnik Kristusa Jezusa, saj te hranijo besede vere in dobrega nauka, ki si mu sledil. Ogibaj pa se posvetnih in čenčastih bajk. Vadi se v pravi pobožnosti« (1 Tim 4,6-7).
Vse prevečkrat se tudi nam dogaja, da sicer ne začnemo zagovarjati več različnih resnic in lahko vsak izbere tisto, ki mu trenutno najbolj ustreza, pač pa ravnamo tako. Imam svojo resnico, ki sem jo pobral kdo ve kje, svojo pobožnost, ki je lahko v hudem sporu z zdravim teološkim izročilom, in sem slepo zaverovan vanjo. Če dejstva govorijo proti tej moji resnici, toliko slabše za dejstva. Če je koncil povedal kaj drugega, potem tega koncila ne priznavam. In če je moja resnica v nasprotju z učenjem papeža, potem je ta papež antikrist.
Zato vas, dragi študentje in profesorji, iskreno vabim, da postanete učenci svobode, in to tiste svobode, za katero nas je osvobodil Kristus. Zato stojte trdno in se ne dajte ponovno vpreči v jarem sužnosti, je sv. Pavel klical Galačanom (prim. Gal 5,1). Svobodo pa človeku prinaša širina duha, temeljita podkovanost v njegovi stroki in nenehna radovednost, nekakšna zvedavost, da bi pogledal, kaj je za naslednjim ovinkom, kaj je na naslednji strani knjige, kaj bom odkril v naslednji študijski uri. Radovednost, ki si postavlja vprašanja in išče odgovore nanje. Radovednost, ki je nemirna in ustvarjalna. Radovednost, ki spreminja življenje, ga odpira za prihodnost in mu kaže nove poti. Takšna radovednost, kakršna je spodbudila Mojzesa, da je ob pogledu na goreči grm vstal in šel pogledat: »Moram stopiti tja in si ogledati to veliko prikazen, kako da grm ne zgori!« (2 Mz 3,3). Prav ta radovednost je Mojzesa pritegnila, da je stopil na pot voditelja Izraelskega ljudstva, ki je ljudstvo vodil iz egiptovske sužnosti v obljubljeno deželo. Vse se je začelo z: »Moram stopiti tja in si ogledati to veliko prikazen.«
Ob zdravi in odgovorni rasti v znanju in vedenju po načelih znanosti pa je enako pomembna tudi vzgoja človekovega srca. Vzgojeno srce namreč oblikuje pravo lestvico vrednot in stvari postavi na pravo mesto. Kristjanovo srce se oblikuje ob največji zapovedi, ki jo Jezus povzame v nekaj besedah: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo … Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« (Mr 12,30-31). Srce nekoga pa, ki še ni odkril odnosa z Jezusom – Odrešenikom, pa lahko oblikuje zlato pravilo življenja, ki je dediščina vseh verstev in kultur: »vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim!« (Mt 7,12). Brez oblikovanega srca razum in njegovi dosežki postanejo sami sebi namen. Namesto, da bi bili sredstvo za služenje človeku, njegovemu dostojanstvu in njegovemu vsesplošnemu dobremu, postanejo sredstvo za obvladovanje človeka in za ustvarjanje koristi in dobička za posameznika ali za posamezne skupine. Vsega tega je danes v svetu veliko in ne potrebuje posebnih osvetlitev.
Spoštovani profesorji, dragi študenti. Ne vemo, kakšen bo študij v študijskem letu, ki smo ga začeli. Ne vemo, koliko ga bo pogojevalo širjenje virusa in prizadevanje za njegovo omejevanje. Nimamo vsega v svojih rokah, kar pa po drugi strani nikakor ne pomeni, da smo nemočni. Kolikor je odvisno od nas, hočemo in tudi bomo naredili vse, da bil študij čim bolj reden. Tudi na tem področju se hitro pokaže vzgojeno srce, ki je pozorno na druge in jim hoče delati dobro. Želim vam, naj vas varujejo svetniki, ki se jim priporočamo v času preizkušnje, Božja Mati Marija pa naj vam oblikuje srce, da boste zoreli v odlične strokovnjake in v dobre ljudi. Amen.

Foto: p. Ivan Rampre DJ

2020-10-23T21:44:33+02:0013. 10. 2020|