Dragi bratje in sestre. »Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč, nad prebivalci v deželi smrtne sence, je zasijala svetloba … Kajti dete nam je rojeno, sin nam je dan.«

Te besede preroka Izaija v sveti noči dobijo poseben pomen. Ne sprejemamo jih toliko z ušesi, kot s srcem. Ne doživljamo jih toliko kot preroško napoved v davnih stoletjih pred Kristusom, ampak jih doživljamo kot izpolnitev našega pričakovanja, naših prošenj, s katerimi iz dneva v dan prihajamo pred našega Boga, doživljamo jih kot žarek v globino naše teme in naših strahov, kot jutro novega dne.

Kako je bilo takrat, ko se je Jezus rodil? Z eno samo besedo bi človek odgovoril, da je bilo težko. Za večino ljudi je bilo težko, zelo težko. Samo peščica je živela za tiste čase dokaj udobno, relativno varno v svojih utrdbah in mestih. Večina pa je bila izpostavljena vsem mogočim plenilcem – od pocestnih roparjev pa do toče in pozebe. Sejalec spomladi ni imel zagotovila, da bo jeseni njegova kašča polna. Prevečkrat se je uresničila napoved Pete Mojzesove knjige: »Veliko semena boš nesel na polje, pa malo nažel, ker ga bodo požrle kobilice« (5 Mz 28,38). Življenje je bilo poceni – Jezusa so ocenili na trideset srebrnikov in najbrž to ni bila najnižja cena človeškega življenja.

Ljudstvo je ječalo pod jarmom tujega gospodarja. Sicer najbrž tudi domači gospodar, če ni zares pošten in pravičen, če ni bolj skrbnik in varuh svojega ljudstva kot njegov vladar, ni ravno božanje materine roke, a kakor je rekel pesnik Menart: »Boli povsod, a naj boli doma.« A takrat so bili gospodarji Rimljani, ki so jim pri vladanju in pobiranju davkov pomagali tudi Judje, njihovi rojaki – od kralja Heroda do cestninarjev, kakršen je bil Zahej.

Vzporednic za današnjim svetom in današnjim časom je več kot dovolj, da spoznamo, da tudi naš svet hrepeni po luči, po rojstvu deteta, po sinu, ki bi nam bil dan, ki bi bil »čudoviti svetovalec, Močni Boga, Večni Oče in Knez miru. Če bi človek verjel našim medijem, bi ga zaskrbelo, da je tema dokončna in nepredirna, da smo prišli na konec ne samo človeške zgodovine, ampak tudi zgodovine našega planeta zemlje, da bo jutri izbruhnil sodni dan in postavil piko na konec zadnjega poglavja te zgodbe.

Najbrž tudi to, da rešitelji praktično stojijo v vrsti in ponujajo svoje neprecenljive usluge, ni posebno daleč od tistih časov. Tudi takrat so vstajali ljudje, ki so govorili o tem, da bodo rešili narod, da ga bodo povedli v svobodo. A njihova zvezda je ugasnila skupaj z njimi. 

Potem pa se je v neki temni noči rodil Jezus. Ko zgodovinarji in eksegeti razpravljajo o času Jezusovega rojstva, nikakor ne izključujejo možnosti, da bi bil Jezus v resnici rojen v zadnjih dneh meseca decembra po našem koledarju. Vsekakor pa je bil rojen v tisto temno noč, ki jo opisuje prerok Izaija.

V tisti noči se je razodela »Božja milost, ki rešuje vse ljudi.« In razodela se je v odročnosti Betlehema, v votlini, kjer so bile jasli, saj v prebivališču zanju ni bilo prostora; ni bilo prostora za Jožefa in za njegovo zaročenko Marijo, s tem pa seveda tudi ne za Jezusa.

Kaj se je z njegovim rojstvom spremenilo? Na videz nič. Uradniki so še naprej pregledovali sezname prebivalstva, cesar je preračunaval davke in premišljeval o tem, kakšnih projektov se bo lahko s tem denarjem lotil, Betlehemski prebivalci so si najbrž želeli, da bi bilo popisovanja čimprej konec, da bi se ljudje vrnili domov in bi oni lahko zaživeli svoj normalni ritem življenja.

Rimljani so še naprej ostali okupatorji. Baraba in njemu podobni so se še naprej ponujali, da bodo osvobodili deželo izpod diktatorskega jarma in so pri tem tudi morili. Cestninarji so še naprej pobirali dajatve in pismouki so se še naprej poglabljali v starodavne spise in preiskovali napovedi in znamenja, kdaj in kako naj bi prišel Mesija, da jih bo rešil, in kakšna bodo znamenja njegovega prihoda. Ljudstvo je še naprej sanjalo o sijaju, ki ga bo Jeruzalemu prinesel napovedani Mesija, ki bo obnovil Davidovo kraljestvo.

Vse to je šlo tako daleč, da so njega, v katerem je Bog razodel svojo milost, pismouki in farizeji obsodili na smrt, ljudstvo je zahtevalo križanje in Rimljani so to sodbo izvršili in ga križali.

Kaj se je z Jezusovim rojstvom spremenilo?

Marija je v tisti noči postala Mati in učenka. Pestovala je sina, mu podarila vso materinsko ljubezen, obenem pa je začela hoditi za njim, ne da bi razumela vse, kar je govoril in kar je delal. V srcu je shranila vse in o tem vedno znova premišljevala.

Pastirji, ki so bedeli pri svojih čredah, so bili odprti za oznanilo tega, kar se je zgodilo v Betlehemu. Oni niso preštevali, niso načrtovali, niso počeli vsega tega, kar se je dogajalo v Betlehemu, v Jeruzalemu in v Rimu. Bili so pri svojih čredah in se pustili nagovoriti angelom. Bili so odprti za oznanilo angelov: »Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil odrešenik, ki je Kristus, Gospod.« Ampak temu je sledilo nezaslišano pojasnilo: »Našli boste dete, v plenice povito in položeno v jasli.«

Kako preprosto mora biti srce, da v plenicah vidi izpolnitev Božjih obljub; da v novorojencu spozna Božjo milost, ki rešuje vse ljudi.

Vemo, bratje in sestre, da so pastirji za angeli postali prvi oznanjevalci Jezusovega rojstva, tega čudovitega Božjega posega, s katerim je začel uresničevati obljube, ki so bile dane očetom. Od njih se je oznanilo širilo in je do danes prišlo do zadnjih meja zemlje.

Zato vas nocoj povabim, da ne pričakujemo, kako bo ta sveta noč spremenila vse dogajanje našega časa. Kako bo jutri vse drugače. Kako Herodi ne bodo več Herodi, kako pismouki ne bodo več pismouki, kako Barabe ne bodo več barabe in kako cestninarji ne bodo več cestninarji.

A v njem, ki se je rodil, lahko tudi mi spoznamo Božjo milost, ki rešuje vse ljudi. Najprej pa nas same. Če »se odpovemo brezbožnosti in posvetnemu poželenju ter razumno, pravično in res pobožno živimo v sedanjem veku.«

Jo bomo spoznali? Ne vem. Vsekakor jo bodo spoznali naši bratje in sestre, če bo jutri v nas več miline, več medsebojnega spoštovanja, več solidarnosti z drugimi ljudmi – če bomo jutri s svojim življenjem tudi mi postali oznanjevalci Odrešenikovega rojstva, kakor so to postali pastirji.

Ko vam voščim blagoslovljen božič, prosim Boga, da bi po besedi apostola Pavla ob praznovanju Jezusovega rojstva tudi mi postali v resnici »vneti za dobra dela«. Amen.