Poslovil se je g. Vinko Prestor, ki je pustil velik pečat v naši nadškofiji. Več o pokojnem duhovniku je objavljeno na povezavi. Pri pogrebni maši je zbrane nagovoril ljubljansk nadškof msgr. Stanislav Zore.

Dragi bratje in sestre. V velikem tednu Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja smo se zbrali v župnijski cerkvi sv. Jurija v Šenčurju, da bi Bogu izročili življenje in delo pokojnega prelata Vinka Prestorja, se zahvalili za darove, s katerimi ga je pripravil na duhovniško služenje v njegovi Cerkvi, in ga prosili usmiljenja, ki smo ga pred Bogom potrebni vsi, ki smo zaznamovani z Adamovo dediščino.

Na vigilijo cvetne nedelje, v kateri se spominjamo Jezusovega slovesnega vhoda v Jeruzalem, v mesto, v katerem je poveličal Očeta in je Oče poveličal njega, v katerem je povišan z zemlje vse pritegnil k sebi, v katerem so Jezusa kot pšenično zrno položili v zemljo, da je tretji dan vstal, je duhovnik Vinko Prestor z Jezusom vstopil v Jeruzalem, ki ni narejen z rokami; v Jeruzalem pod novim nebom in na novi zemlji; v Jeruzalem, ki je »prebivališče Boga med ljudmi … v katerem bodo obrisane vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo« (Raz 21,3-4).

Življenje, predvsem pa duhovniško služenje prelata Vinka Prestorja je bilo izjemno bogato. Rodil se je 5. julija 1928 v Voklem v šenčurski župniji očetu Pavlu in mami Ivani rojeni Zelnik. Tik pred vojno, leta 1940, je začel obiskovati realno gimnazijo v Kranju, ki jo je obiskoval do leta 1948. Običajni gimnazijci ob koncu gimnazijskega šolanja dokažejo svojo zrelost z maturitetnim izpitom. Gospod Vinko pa je bil takrat povabljen k čisto drugačnemu izpitu zrelosti, k pravemu izpitu zrelosti. Leta 1948 so ga namreč zaprli.

Kaj je bil razlog? Soseda ga je prosila, da bi ji napisal pismo, ki je bilo namenjeno v tujino. Rad je ustregel. A pismo je dobila v roke Udba, ta pes čuvaj komunističnega režima. Zaslišanja se niso ozirala ne na človekove pravice ne na njegovo dostojanstvo. Delovali so po načelu, da cilj posvečuje sredstva. Cilj pa je bil izsiliti priznanje. Danes različni varuhi človekovih pravic protestirajo, če od polnoletnega dijaka zahtevajo odgovornost za njegovo ravnanje. Nihče pa ni protestiral, ko so dijaka surovo pretepali. Vendar je vzdržal. Niso ga mogli zlomiti. Spet se lahko spomnimo Pavlovih besed: »Bog nam ni dal duha boječnosti, temveč duha moči, ljubezni in razumnosti. Nikar se torej ne sramuj pričevanja za našega Gospoda« (2 Tim 1,7-8). Obsodba je bila kruta: »Sedemnajst let zapora s prisilnim delom za zgled šolski mladini, pet let odvzema državljanskih pravic, pa še pet let izgona iz domačega kraja v Krško. Bil sem že vnaprej obsojen,« je sam povedal.

Po šestih letih, ki jih je preživel v zaporu, da bi bil zgled šolski mladini, je leta 1955 opravil maturo, takoj za tem pa je bil poklican na služenje vojaškega roka v Pančevu in Vršcu. Leta 1956 je končno lahko začel s študijem na Teološki fakulteti v Ljubljani, ki ga je zaključil z diplomo leta 1962.

Njegovo duhovniško življenje se je začelo s posvečenjem na praznik apostolov Petra in Pavla leta 1961 v ljubljanski stolnici. Najprej je bil do leta 1966 korni vikar in kaplan v stolnici, od tam pa je odšel v župnijo sv. Križa na Žalah v Ljubljani, kjer je bil župnik do leta 1970. Tega leta se je preselil na Vrhniko, kjer je bil župnik in dekan do leta 1980. Vmes je bil od leta 1975 do 1978 tudi župnijski upravitelj Zaplane, ter od leta 1975 do 1977 in od 1978 do 1980 tudi župnijski upravitelj Podlipe. Z Vrhnike je bil leta 1980 prestavljen za župnika v Kamnik, kjer je ponovno prevzel tudi dekansko službo. (Kot župnik in dekan je bil tudi na moji novi maši.)

Po petih letih, leta 1985 se je začelo drugo obdobje njegovega duhovniškega služenja. Tega leta je postal kanonik stolnega kapitlja v Ljubljani ter začel prevzemati različne službe v naši krajevni Cerkvi. Več let je bil sodnik pri nadškofijskem cerkvenem sodišču v Ljubljani, bil je vršilec dolžnosti branilca vezi pri istem sodišču, bil je član Gospodarskega sveta in Gospodarske komisije na ordinariatu, bil je začasni ekonom ljubljanske nadškofije, upravitelj Duhovniškega doma, arhidiakon V. arhidiakonata. Vse te službe je v različnih obdobjih opravljal do leta 2007, ko se je odpovedal še zadnji službi, ki jo je imel – bil je upravitelj Alojzijevišča – in bil imenovan za duhovnega pomočnika v župniji Šenčur.

S preselitvijo v Šenčur pa bi lahko rekli, da se je začelo tretje obdobje njegovega duhovniškega služenja. Bil je brez pastoralnih služb in zadolžitev, nikakor pa ne brez dela. Kot duhovnik je bil v teh petnajstih letih življenja v Šenčurju velika opora in pomoč župniku in dekanu Urbanu Kokalju. Velikodušno je pomagal s svojimi bogatimi izkušnjami ter ostajal zvest v vsem duhovniškem delu. Mislim, da mirno lahko rečem, da je tudi po njegovi molitvi in njegovem duhovniškem zgledu župnija Šenčur prejela veliko milosti.

Božja beseda, ki smo jo poslušali pri tej sveti maši, nam govori o osebnem odnosu, ki ga ima Bog z vsakim izmed nas. »Gospod me je poklical ob rojstvu, mi dal ime že v materinem naročju.« Življenje in poslanstvo vsakega človeka je zaznamovano z Božjim klicem, ki razodeva Božjo ljubezen. Gospod kliče, ker človeku želi zaupati poslanstvo. In ko poklicani odgovori, mu je zagotovljeno dvoje: najprej mu je obljubljena Božja bližina: »Zakril me bo s senco svoje roke. Počaščen sem bil v Gospodovih očeh in moj Bog je bil moja moč.« Obenem pa Bog tistega, ki ga pokliče, opremi tudi s potrebnimi sposobnostmi, da bo mogel uresničevati poslanstvo, v katerega je poklican. »Napravil je moja usta kakor oster meč … naredil me za gladko puščico, me skril v svojem tulu.«

Zato morajo biti oči poklicanega vedno uprte v Gospoda. Lep zgled tega nam je apostol Peter, ki se je začel utapljati v istem trenutku, ko je pogled umaknil s Kristusa. Na mesto zaupanja v Gospoda je njegovo srce napolnil strah pred okoljem, strah pred viharjem, strah pred valovi. Kakor naša srca začne zalivati strah pred nesrečami, strah pred neuspehi, strah pred prihodnostjo. Ta strah nas obide in preplavi takrat, ko pozabimo na Gospoda in začne v našem življenju prevladovati dogajanje okoli nas. Nikoli ne smemo pozabiti, da nas je on poklical, da nam je on dal ime. S psalmistom moramo vzklikati: »Gospod je moja luč in moja rešitev, koga bi se moral bati? Gospod je trdnjava mojega življenja, pred kom bi moral trepetati?« (Ps 27,1).

Po preroku Izaiju Bog obljublja, da bo služabnik njegovo »zveličanje do konca zemlje.« Ne samo zaradi čudovitih del, ki jih je Gospod po njem storil. Še bolj zaradi vedno na novo izkazanega usmiljenja, ki ga je služabnik deležen. Vedno me pretrese Jezusova beseda o izdajstvu, kakor jo je zapisal evangelist Matej. Na Jezusovo napoved, da ga bo eden izmed njih izdal, so se »silno užalostili in so mu začeli drug za drugim govoriti: ‘Saj nisem jaz, Gospod?’« Nihče ni bil prepričan sam vase. Vsi so bili negotovi in na koncu so pravzaprav vsi potrebovali Jezusovo usmiljenje, Jezusov mir vam bodi, saj so ga vsi zapustili. Kaj je Bog storil za naše odrešenje, kako neizmerno je njegovo usmiljenje, bomo premišljevali v tem velikem tednu.

Dejstvo je, da nam preizkušnje ne bodo prihranjene. V naši pripravi na preizkušnje in v iskreni želji, da bi izpolnjevali Božjo voljo, naj nam pomaga beseda gospoda prelata Prestorja, ki je za svoja zaporniška leta dejal: »Veliko sem molil, to mi je dajalo upanje in tudi moč za prenašanje vsega, včasih zelo hudega zaporniškega življenja.« Takšna molitvena zvestoba sem prepričan, da bo tudi naše življenje oprostila vseh vezi in ga naredila polnega v Njem, ki mi daje moč.

Gospodu župniku in dekanu Urbanu Kokalju in vsem drugim se zahvaljujem za sinovsko skrb za pokojnega gospoda prelata in mu izrekam sožalje. Gospod Vinko pa naj bo deležen vstajenjske svetlobe, v kateri naj se mu razodene Kristus iz obličja v obličje in naj bo deležen vsega njegovega sijaja. Amen!