Nadškof msgr. Stanislav Zore OFM je tudi ob 19. navadni nedelji nagovoril poslušalce Radia Ognjišče. Njegov nagovor lahko poslušate na povezavi, objavljamo pa tudi besedilo.

Spoštovane poslušalke in poslušalci, dragi bratje in sestre. Obhajamo devetnajsto nedeljo med letom. Mnogi ste se verjetno že vrnili s počitnic in dopustov. S seboj ste prinesli spomine na doživetja, o katerih se sedaj pogovarjate in o katerih pripovedujete prijateljem in sodelavcem. Upam, da ste se vrnili zdravi, da ste si dobro odpočili in si nabrali novih moči, da boste mogli odgovarjati na vse izzive, ki jih bo pred vas postavljalo življenje: med vašimi domačimi in v vašem poklicu.

Prva knjiga kraljev nam danes pripoveduje o preroku Eliju. Deloval je v 9. stoletju pr. Kr., v času kralja Ahaba. Svoje življenje in preroško delovanje je posvetil temu, da bi ljudstvo odvrnil od češčenja malikov in jih približal pravemu Bogu Jahveju.

V današnjem odlomku ga srečamo pod samotnim bodičevjem, kjer prosi Boga: »Dovolj je; zdaj, Gospod, vzemi moje življenje, saj nisem boljši kakor moji očetje.« Elija je na tleh, razočaran do konca. Malo poprej je doživel zmagoslavje na gori Karmel. Izzval vse lažnive preroke; sam je bil proti 450 prerokom, ki so častili Baala. Vsa ta množica ni bila dovolj, da bi se Gospod ozrl na daritev, ki so jo pripravili. Ozrl pa se je na daritev, ki jo je pripravil Elija – použil jo je Gospodov ogenj z neba. Vendar se Elija ni ustavil pri tem dokazu, da je Bog z njim. Dal je pobiti vse krive preroke.

Ko je za to izvedela kraljica Jezabela, mu je obljubila maščevanje. Zato je bežal in se na begu znašel pod samotnim bodičevjem. Ne samo krajevno, ampak tudi notranje, v duši. Ves je gorel za Gospoda, sedaj pa mora bežati, da reši golo življenje. Pristal je tako zelo na dnu, da tudi Božje navzočnosti ni več doživljal. Tudi Bog ga je zapustil. Ostal je čisto sam, slaboten in grešen: nič boljši, kakor so bili njegovi očetje. Zato ta pretresljiva prošnja: »Zdaj, Gospod, vzemi moje življenje.«

A Bog ravna drugače. Ne presliši Elijevega ječanja, a ga tudi ne usliši; vsaj ne tako, kakor si je Elija predstavljal. Namesto smrti mu je poslal angela z spodbudo: »Vstani in jej!« Začela se je pot Elijeve spremenitve. Na Karmelu je zmagoslavno žarel in si prisvojil gospodovanje nad življenjem. Pod samotnim bodičevjem je obupaval nad seboj in nad svojim življenjem ter si želel smrti. Angelove besede ter hlebček kruha in vrč vode pa so mu dale moči, da je vstal in hodil do Božje gore Horeba. Tam je Boga spoznal čisto drugačnega. Moč ognja, silovitost potresa in hrumenje viharja so bili prazni; v njih ni bilo Boga. Bog se je razodel v glasu rahlega šepeta.

V tem razodetju je Elija dozorel za preroka. Ni bil več prerok, ki bi s silo očiščeval ljudstvo njegovih malikov in nezvestobe. Takšna drža je vodila v smrt. In to mišljenje je sedaj Elija pustil za sabo. Naprej gre kot tisti, ki je srečal Boga, ki ni nasilen in zato tudi njegov prerok ne nastopa več nasilno, ampak mazili Božje izbrance za kralje in preroke.

V tem vidimo čudovito Božje delovanje. Bog je usmiljen in milostljiv. Čeprav človek v svoji gorečnosti zgreši smer in ne služi več usmiljenemu in milostljivemu Bogu, ga Bog ne zavrže. Približa se temu človeku in mu pomaga, da vstane in stopi na pot spremenitve; na pot, na kateri dozori za oznanjevalca Božjega veličastva, ki se razodeva v glasu rahlega šepeta.

V nadaljevanju šestega poglavja Janezovega evangelija, iz katerega je vzet evangeljski odlomek, poslušamo pogovor med Judi in Jezusom. Judje začnejo godrnjati nad Jezusom, ko ta reče, da je kruh, ki je prišel iz nebes. Kot bi dejal: jaz hranim, jaz nasičujem lakoto po resnici in pravičnosti, ki jo čuti vsak človek. Vsak človek, ki zavestno in odgovorno živi svoje življenje, se prej ali slej znajde v puščavi, v kakršni se je znašel Elija; v puščavi suše in obupa, v puščavi prividov in tesnobe.

Judje pa godrnjajo, ker ga ne prepoznajo kot kruh, kaj šele kruh, ki prihaja iz nebes. V njem vidijo Jezusa, Jožefovega sina. Poznajo njegovega očeta in njegovo mater. Kako more torej govoriti, da prihaja iz nebes. Jezusa samega, njegov izvor in njegovo družino so postavili v točno določen okvir in s tem poskrbeli, da jim ni treba sprejeti nobene njegove besede. Postavili so ga v svoj ideološki okvir in mu odvzeli vsako moč oznanjevanja. Ker so o njem vse vedeli, mu niso nič več verjeli. Ali kakor ugotavlja evangelist Marko, potem ko so Jezusa zavrnili v njegovem kraju: »In ni mogel tam storiti nobenega mogočnega dela, samo na nekaj bolnikov je položil roke in jih ozdravil. In čudil se je njihovi neveri« (Mr 6,5-6).

Na nek način gre za tragičen nesporazum. Jezusovo učlovečenje, nad katerim se Judje spotikajo in zavračajo njegove besede o kruhu iz nebes, ker naj bi jim bilo okoli Jezusa in njegovega sorodstva vse jasno, je v resnici najvišje razodetje Božje ljubezni do človeka, v kateri se Bog sklanja k človeku in postane eden izmed nas. Vendar je treba prebiti zaverovanost vase, ki nas pohujšuje in nas vodi h godrnjanju, da bi lahko postali poslušni Božjemu vabljenju, s katerim nas priteguje k Jezusu: »Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal, in jaz ga bom obúdil poslednji dan« (Jn 6,44).

Prav je, da na tem mestu prisluhnemo besedam tedanjega prefekta Kongregacije za nauk vere, Josepha Ratzingerja, ki je Petru Seewaldu v knjigi z naslovom Bog in svet dejal: »Narava vere ni takšna, da bi mogli naenkrat reči: jaz imam vero, drugi pa ne… Vera ostaja pot. V vsem našem življenju ostaja pot, zato je vera vedno ogrožena in v nevarnosti. To je tudi zdravilno, saj se na ta način izmakne tveganju, da bi se spremenila v ideologijo, s katero je mogoče ravnati po svoje. Tveganju, da bi okamneli in postali nesposobni deliti razmišljanje in trpljenje z bratom, ki dvomi in se sprašuje. Vera more zoreti samo, kolikor v vsakem obdobju življenja prenaša in si naloži stisko in moč nevere ter jo končno prehodi, da spet postane prehodna v novem obdobju«.

Če hočemo, da bo Jezus postal za nas »živi kruh, ki je prišel iz nebes«, bomo morali začeti verovati. Ni dovolj prepričanje: jaz sem veren. V resnici je potrebno verovati.

Jaz sem veren, lahko reče nekdo, ki pozna katekizem, ki pozna Božje in cerkvene zapovedi, ki pozna osnovne verske resnice; nekdo, za katerega bi zadnji papeži, zlasti Benedikt in Frančišek, rekli, da živi znotraj neke ideologije, znotraj nekega sistema resnic.

Moramo pa začeti verovati. Verovati pa pomeni srečevati Jezusa Kristusa, ki je vedno drugačen, kot bi ga pričakovali. Jezusa Kristusa, ki presega naše običajne okvire razumevanja. Jezusa, ki k nam ne prihaja kot nekdo, ki ga je mogoče obvladati, ampak kot tisti, ki nas ljubi in nas vabi k ljubezni. Ljubezen pa je vedno nova, vedno drugačna, vedno neulovljiva.

Verovati pomeni biti v odnosu, ko nimaš ničesar in nikogar, ko ničesar in nikogar ne poseduješ, pa vendar te Bog obdaja kot tisti, v katerem »živimo, se gibljemo in smo … saj smo po rodu iz njega« (Apd 17,28).

Za takšno vero pa je treba prositi. Naj vas vprašam, dragi bratje in sestre, kdaj ste zadnjič molili za svojo vero ali vero svojih domačih. Zelo dobro vemo, kdaj smo molili za zdravje in tudi za koga smo molili. Kdaj pa smo molili za vero; nekako tako kot dečkov oče v Markovem evangeliju: »Verujem, pomagaj moji neveri« (Mr 9,24).

Povabim vas, da začnemo moliti za vero, za ta čudoviti Očetov dar, s katerim nas priteguje k Sinu in nas spreobrača, da nehamo biti »gospodarji svojega Boga« in postanemo njegovi častilci in služabniki. Naj vas v današnji nedelji blagoslavlja vsemogočni Bog Oče in Sin in Sveti Duh. Amen.