8. 2. 2017 – Št. Jurij pri Grosupljem

Spoštovani bratje duhovniki, dragi sorodniki, dragi verniki iz župnij, kjer je pokojni duhovnik Milan deloval, dragi bratje in sestre.

Komaj leto in pol je tega, odkar ste 16. avgusta leta 2015 pokojnega gospoda Milana z veseljem in hvaležnostjo sprejeli medse kot novega dušnega pastirja. Takrat ste se mu zahvalili za pripravljenost, da je sploh prišel v vašo župnijo in sprejel skrb zanjo. Ob isti priložnosti ste mu tudi izrazili željo, da bi mu uspelo iz vseh faranov potegniti ali v vas vzgojiti tisto najboljše, kar premorete, in s tem graditi živo skupnost, kjer bi se večkrat srečali in družili ob različnih priložnostih. Njemu pa ste zaželeli, da bi bil stalno v pristnem stiku z Bogom in s seboj, da bi z Božjo pomočjo znal razbirati znamenja časa in bi vas v skladu s svojim spoznanjem vodil in spodbujal za dobro.

Prepričan sem, da nikomur med nami ni prišlo na misel, da bo gospod Milan v tako kratkem času stopil v tisti polni stik z Bogom in s seboj, v katerega nas popelje Gospod Jezus Kristus, ko izpolni svojo obljubo ter pride in nas vzame k sebi, kakor smo slišali v evangeljskem odlomku. Zato je danes naše srce vznemirjeno. Kako ne bi bilo vznemirjeno, če pa je še v nedeljo župnik Milan stal pred vami, vam razlagal Božjo besedo in z vami obhajal sveto evharistijo? Tej cerkvi še vedno brni zven njegovega glasu in zato je naše srce v tem trenutku vznemirjeno, saj se s to pogrebno mašo poslavljamo od njega.

Pokojni gospod Milan se je očetu Alojziju in materi Jožefi rojeni Anžlovar rodil 16. 2. 1947 v Malih Češnjicah v župniji Šentvid pri Stični. Nekateri ste se že pripravljali na njegovo sedemdesetletnico, ki bi jo praznoval prihodnji teden, pa vas je s svojo smrtjo namesto na praznovanje rojstnega dneva povabil na pogreb. Po osnovni šoli je šel v srednjo versko šolo in v Malo semenišče v Pazinu, kjer je leta 1967 maturiral in se vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani. Po enem letu študija so ga poklicali na služenje vojaške obveznosti v Delnicah, potem pa je nadaljeval s študijem teologije in diplomiral leta 1973. Duhovniško posvečenje je prejel na praznik apostolov Petra in Pavla leta 1973 v Ljubljani.

Duhovniško pot je začel kot nedeljski kaplan v Moravčah, potem pa je bil od leta 1974 kaplan v Kočevju, od leta 1977 do 1979 pa v Tržiču. Prvo župniško mesto je bilo v Jaršah, kjer je ostal do leta 1991. Tega leta je bil prestavljen v novoustanovljeno župnijo Kranj-Zlato polje. Po enajstih letih je odšel župnikovat na Fužine v Ljubljani, leta 2009 pa je postal župnik župnije Ljubljana – Zadobrova. 1. avgusta 2014 je bila sprejeta njegova odpoved župniji in je bil imenovan za duhovnega pomočnika v župniji Selca. Po dobrem letu je z veseljem sprejel župnijo Št. Jurij pri Grosupljem, kjer ga je 6. februarja Gospod povabil v dan brez zatona.

V času svojega duhovniškega delovanja je pokojni gospod Milan opravljal tudi različne druge službe v dekanijah in škofiji. Od septembra 1986 je bil prodekan dekanije Domžale, od leta 1998 pa prodekan dekanije Kranj. Od leta 2001 je bil pet let član Komisije za oznanjevanje pri Škofijskem pastoralnem svetu.

V knjigi Razodetja nam je apostol Janez odprl pogled na Božji prestol in na novo nebo in novo zemljo. Knjige so se odprle. V teh knjigah so bila zapisana dela umrlih.

Za gospoda Milana se je najprej odprla knjiga ljubezni do ljudi, h katerim je bil poslan. Odprti niso bili samo prostori župnišč, ampak je imel do konca odprto srce za vse, ki so prihajali z njim v stik. Njegovo življenje, predvsem njegova srečanja z ljudmi so potrjevala trditev sv. Pavla, da »Bog ljubi veselega darovalca.« Sam je v razmišljanju o duhovništvu zapisal: »Prijaznost, iskrenost,  ljubezen, toplina osebnih kontaktov … vplivajo na nas prijetno kot toplo sonce. Odkriti pogovori razjasnijo nesporazume, dobrohotna utemeljena kritika, spodbudne besede, pohvala, pripravljenost delati za skupno dobro, ‘izperejo’ dvome, sumničenja, obsojanje, neutemeljeno kritiko … pospešujejo rast skupnega dobrega in ‘odplaknejo’ morebitna trenja, opravljanja ali celo obrekovanja … Z življenjskim optimizmom duhovnik gleda predvsem na svoje poslanstvo, na tisto sveto, kar Bog dela po njem, gleda na duše, ki so ustvarjene za nebesa in so lahko njegova molitev, njegovo delo, njegovi morebitni križi ‘dodatek’ k  človekovemu osebnemu prizadevanju za zveličanje.«

Posebno skrb je imel za ministrante. Pri njih je zahteval red, poudarjal urejenost, točnost. Tudi kot katehet je bil zelo sistematičen. Redno je obiskoval bogoslovce in z dolgo pripovedjo bi nas lahko obogatili duhovniki, ki so bili pri pokojnem gospodu Milanu kot diakoni. Ostajali so v stikih in med seboj postali resnični prijatelji.

Potem se je za pokojnega gospoda Grdena odprla knjiga skrbi za lepoto božje hiše. Sezidal je župnijski dom v Jaršah in po dolgih letih prizadevanj dobil vrnjeno cerkev v Grobljah. »Ko sem dobil dekret za župnika v župniji Jarše, nisem vedel, da ni dovoljeno imeti vsak dan sv. maše v grobeljski cerkvi in da župnija nima nobenega bogoslužnega prostora, kjer bi bila lahko maša. Ko sem prišel v župnijo, sem bil bolj optimist, da se bo vse prej rešilo. Kmalu pa sem spoznal, da so obljube eno, resnica pa drugo. Veliko je bilo osebnega sekiranja, ker se ni rešilo. Marsikatera noč neprespana, ko sem razmišljal, kaj storiti …« Iz Jarš je šel v Kranj na Zlato polje, kjer je bila z datumom njegovega imenovanja za župnika tudi ustanovljena nova župnija. Spet brez cerkve. Po petih letih so v še ne povsem dokončani cerkvi začeli obhajati redno bogoslužje. Tudi v drugih župnijah, kjer se je razdajal, se je izkazal kot odličen gospodar.

Vse to je zahtevalo svojo ceno. Osebno sekiranje, neprespane noči – vse to je načelo njegovo zdravje. Duh je bil močan in njegov optimizem neuničljiv, telo pa vsega tega ni zmoglo. Začel je bolehati na srcu. Moral je na operacijo, kjer so mu naredili več obvodov. Tudi v ponedeljek je bil duh še vedno sposoben in voljan služiti, srce pa ni več zmoglo, srce se je ustavilo.

Vsem tistim, ki ga boste pogrešali, posebej sorodnikom, tistim duhovnikom, ki ste z njim ostajali tesno povezani iz diakonskih dni, izrekam iskreno sožalje. Bodimo povezani v molitvi zanj in v daritvi svete maše.

Naj nas še enkrat nagovori Milan sam: »Z roko v roki: Bog, župljani in duhovniki, je možno narediti nekaj lepega in velikega. Mašniška posvečenja in duhovniški jubileji, (pa tudi pogrebi duhovnikov) nas  nehote spodbujajo k delu za duhovne poklice; za tiste, ki so že v duhovniškem ali redovniškem stanu, in za nove duhovne poklice. Pri nas ali kjerkoli v svetu bomo imeli take duhovnike, kakor bomo vzgojili mlade ljudi.«

Vse vas povabim, da v tem trenutku obnovimo obljubo, ki ste jo dali gospodu Milanu, ko je nastopal službo v vaši župniji: »Mi pa se bomo trudili, da bomo vaša prizadevanja vztrajno podpirali z lepimi medsebojnimi odnosi, z odprtostjo za novosti, ki jih prinašate in pa seveda z molitvijo.« Življenje po teh besedah bo najlepša dediščina za pokojnim gospodom župnikom Milanom Grdenom.

Dragi gospod Milan, hvala ti, da si svoje duhovništvo živel tako, da smo te vedno z veseljem srečali. Naj ti Bog razodene vso svojo Očetovsko dobroto. Amen.

Foto: Matjaž Maležič