Dragi bratje in sestre. Veliki teden se z večerno mašo velikega četrtka prevesi v sveto velikonočno tridnevje. Gospoda Jezusa bomo preko Božje besede in skozi pomenljive obrede teh dni spremljali na zadnjih korakih in v zadnjih dogodkih njegovega vstopanja v njegovo uro, ko bo povzdignjen z zemlje in nas bo vse pritegnil k sebi.

Ko se oziramo v Jezusovo veliko noč, opazimo ob njem različne ljudi, posameznike in skupine. Nobeden od njih ni do njega brezbrižen. Vsak je na takšen ali drugačen način povezan z njim. Eni v sočutju, drugi v zakrknjenosti srca, eni v bližini, drugi v begu, eni v pripravljenosti darovanja, drugi v skrbi za svojo lastno varnost. Močno se postavlja vprašanje, kje bomo v teh dnevih mi, naša družina, kje bom jaz osebno. Bom ostajal blizu, čeprav bo morda to težko, zahtevno in bom močno izpostavljen skušnjavi, kot da se to mene ne tiče, skušnjavi, da se za to dogajanje ne bi zmenil, da bi ostal zunaj njega. Te skušnjave so lahko zelo močne in lahko za trenutek celo obvladajo naše ravnanje, kakor so obvladale ravnanje apostolov. Posebej imam v mislih Petra in Janeza, ki sta si samo od daleč upala hoditi z Jezusom, ko so ga prijeli. A prav ta želja, da bi bila vsaj na takšen način povezana z njim, da bi videla, kaj se bo z njim zgodilo, jima je pomagala do spoznanja njunega greha, Petru do spoznanja, da je sposoben svojega Učitelja zatajiti, pa potem najti v svojih solzah kesanje in v Jezusovem pogledu odpuščanje, Janezu pa, da je premagal strah in na Kalvariji stal pod križem.

Nocoj obhajamo spomin Jezusove zadnje večerje z apostoli. Pravzaprav ne gre za spomin. V poročilih, ki nam jih posredujejo svetopisemski odlomki, se res spominjamo, kaj se je dogajalo tisti večer, preden je bil Jezus izdan. V sami mašni daritvi pa se spomin umakne zakramentalnemu dogajanju, v katerem Jezus ponavzoči, kar se je zgodilo v najsvetejšem delu zadnje večerje in kar je svojo izpolnitev dobilo na Kalvariji, ko nas je v mogočni prošnji k Očetu za odpuščanje vse pritegnil k sebi in nas izročil Očetovi ljubezni. Kako pomembno je, da se zavedamo, da sveta maša ni ponavljanje nekih obrednih besed in kretenj izpred tisočletij, ampak se dogaja tukaj in sedaj. Kakšno bi bilo razpoloženje v nas in med nami, če bi Jezus nenadoma stopil v našo sredo, morda stopil skozi vrata vašega doma in sedel z vami k vaši mizi? Kako bi vztrepetalo srce ob spoznanju: Jezus je tukaj? Ravno to se zgodi, ko smo zbrani okoli oltarne mize, okoli mize njegovega prihajanja med nas pod podobama kruha in vina.

Spominjam se pripovedi o spreobrnjenju, ki jo pripoveduje bivši prostozidar Maurice Caillet v knjigi »Bil sem prostozidar«. Takole opiše svoje spreobrnjenje: »V trenutku, ko je duhovnik dvignil hostijo, sem prvič v svojem življenju v ponižnem koščku kruha prepoznal Jezusa. To je bila Luč, ki sem jo zaman iskal v vseh svojih mnogoterih uvajanjih.«

V ponižnem koščku kruha je prepoznal Jezusa. Doživetje je bilo tako močno, da je od tistega trenutka naprej hodil za njim; tudi za ceno odpovedi, preganjanja, izgube domovine, saj se je moral preseliti drugam. Kako močno srečanje z Jezusom spremeni človekovo življenje.

Pri zadnji večerji je Jezus ostal zvest svojemu načinu delovanja med ljudmi. Na izjemen način ga je opisal apostol Pavel v Pismu Filipljanom: »Čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek« (2,6-7). V večeru velikega četrtka pa je šel še dlje; ni prevzel samo podobe služabnika, ampak je prevzel vlogo sužnja. Učencem je pokazal, kaj pomenijo njegove besede: »Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge« (Mt 20,28). V tej službi je odložil vrhnje oblačilo, in se opasal s prtom. Vzel je umivalnik in začel učencem umivati noge. Samo besede niso bile dovolj, da bi učenci razumeli, kaj pomeni streči. Morda bi pomislili na Marto v Betaniji, ki je imela veliko opravkov s strežbo.

Streči po Jezusovem zgledu pomeni skloniti se k tistim, ki te bodo zapustili, ki te bodo zatajili, tudi k tistemu, ki te bo izdal in prodal. Ne gre več za službo, ki jo nekdo opravlja zato, da preživi. Jezus nam daje zgled služenja, v katerem ni nobenega zagotovila, da boš preživel. Takšno služenje more živeti samo iz ljubezni, ki gre do konca; prav kakor pravi Janez za Jezusa: »Svojim, ki so bili na svetu, je izkazal ljubezen do konca.«

Koliko ljudi je danes sledilo temu Jezusovemu zgledu, ne da bi morda na to sploh mislili. Koliko telesnih del usmiljenja je danes trpečim, preziranim in zapostavljenim olajšalo dan, poskrbelo za to, da so čisti, da so deležni dostojanstva in spoštovanja. Mnoga dobra dela so bila storjena velikodušno, brez povračila, brez zahvale. Kdaj sem se jaz sklonil in komu umil noge; samo zato, ker sem Jezusov učenec in sem bil deležen Jezusovega zgleda?

Peter se je te ljubezni zbal. Njegov odpor je na prvi pogled velikodušen, poln spoštovanja do Učitelja. »Ne boš mi nog umival, nikoli ne!« Nekaj podobnega je Peter povedal že na nekem drugem kraju; takrat, ko je Jezus napovedal, da bo v Jeruzalemu izdan v roke velikih duhovnikov in pismoukov in ti ga bodo umorili. Peter je stopil predenj in dejal: »Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!« (prim. Mt 16,21-22).

Jezus ga ni prepričeval. Ni mu navajal razlogov, zakaj mu mora umiti noge, ni mu zbujal občutka krivde z očitki. Preprosto mu je povedal: »Če te ne umijem, ne boš imel deleža z menoj.« Imeti delež z Jezusom pa pomeni imeti življenje in ga imeti v izobilju. Zato je Peter pristal, da mu je Jezus umil noge, kakor mu je pozneje, na dvorišču velikega duhovnika s pogledom umil dušo, ki je trpela zaradi zatajitve.

Zadnja večerja je tudi spomin postavitve duhovništva. »To delajte v moj spomin. Ta kelih je nova zaveza v moji krvi. Kolikorkrat boste pili, delajte to v moj spomin.«

Kolikšna je Božja drznost. Umerjena je po velikosti njegove ljubezni. Kakor je Sina izročil ljudem v roke, da bi jim dal možnost, da se naučijo ljubiti, tako je Sin samega sebe dal ljudem v roke. Ne samo v trpljenju in smrti velike noči. Samega sebe je dal v roke ljudem tudi kot svoje telo, kot »živi kruh … iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa je moje meso za življenje sveta« (prim. Jn 6,51).

Po ljudeh prihaja, po ljudeh se deli ljudem, da bi mogli živeti. Ljudem, ki so ga takrat zapustili, zatajili, prodali. In tudi danes. Po nas duhovnikih, ki nas je poklical izmed ljudi, kakor takrat svoje učence. Poklical nas je uboge in grešne, poklical nas je kot lončene posode, »da bi bila presežnost moči iz Boga in ne iz nas« (1 Kor 4,7). Delež z njim imamo lahko samo tako, da mu dovolimo, da nas vedno znova umije.

Potrebni smo njegovega usmiljenja in potrebni smo vaše molitve, dragi bratje in sestre. Kakor mi v izpolnjevanju svojega duhovništva molimo za vas in vas prinašamo pred Boga, tako tudi vas prosim, da molite za nas. Kajti kakor nas umiva Božje usmiljenje, tako nas umiva tudi vaša molitev. Ni naključje, da papež Frančišek stalno ponavlja prošnjo: »In ne pozabite moliti zame.«

Pa tudi mi, dragi bratje duhovniki, molimo drug za drugega. Molimo vztrajno in pobožno. Tudi to je umivanje nog svojim bratom. »Zgled sem vam dal, da bi tudi vi delali, kakor sem vam jaz storil.« Morda pa je biti duhovnik po eni strani dvigati Jezusa in ga deliti v hrano, po drugi strani pa umivati noge. Samo tako ljubezen ostane ljubezen. Amen.