Današnji praznik Jezusovega darovanja ali svečnica je po volji bl. Janeza Pavla II. postal praznik posvečenega življenja, praznik naših redovnic in redovnikov. Ne brez globokega razloga. Svečnica nas spominja na svečo kot prastar simbol luči, ki sveti iz svojega lastnega darovanja, použivanja samega sebe. To je lepa podoba našega življenja v veri, ki je hkrati pričevanje. Naše pričevanje je verodostojno in prepričljivo, kolikor nas naša pripadnost Jezusu Kristusu v Katoliški cerkvi nekaj stane. Pričevanje ni nezahtevno govorjenje in tudi ni odrska igra, ki od igralca ne zahteva skoraj nič. Pričevanje nagovarja druge predvsem z zgledom požrtvovalnosti in odpovedi svojim koristim. V tem smislu je prvi pričevalec naše vere, ki ga knjiga Razodetja imenuje  »zvesta in resnična priča« (Raz 3,14) Jezus Kristus. Zato ga starček Simeon v evangeliju imenuje »luč v razsvetljenje poganom«.

Jezus je »resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka« (Jn 1,9). On je božje Sonce, ki sije tudi v najtemnejših nočeh in najtežjih dneh našega življenja, zato ker nam razodeva Boga kot eno samo Ljubezen. Samo Božja darovanjska ljubezen nas lahko razsvetljuje v najbolj črnih in temačnih trenutkih onemogle starosti, hude bolezni, pekočega kesanja, grenkega neuspeha in nazadnje v globinah vseh temin v smrtni uri.

Sveto pismo velikokrat imenuje Boga luč. »Gospod je moja luč in moja rešitev«. Ko apostol Pavel piše kristjanom: »Nekoč ste bili namreč tema, zdaj pa ste luč v Gospodu. Živite kot otroci luči« (Ef 5,8), hoče reči, naj iz našega življenja odseva Božja ljubezen, da bo razsvetljevala nas in ljudi okrog nas.

Dogodek Jezusovega darovanja v templju napoveduje torej Jezusovo življenjsko darovanje iz ljubezni do Očeta in do nas, njegovih bratov in sester. Komaj 40 dni starega sta ga Marija in Jožef prinesla darovat v tempelj. To je bil judovski predpisani obred v spomin na čudežno rešitev izraelskih prvorojencev v Egiptu. Vsak judovski prvorojenec je bil posebna Božja lastnina in bi se moral posvetiti službi Bogu v templju. Vendar je bil pozneje za to službo določen samo Levijev rod. Da pa ne bi ljudje pozabili na to, da vsak prvorojenec pripada Bogu so vsakega prvorojenca iz vseh izraelskih rodov v templju darovali Bogu, a ga nato odkupili za določeno vrednost: za revne sta zadostovala dva goloba ali dve grlici.

Lahko si predstavljamo, da so v jeruzalemski tempelj vsak dan prinašali prvorojence iz vseh judovskih krajev in rodov. Toda sredi tega rutinskega obredja dar Marije in Jožefa v jeruzalemskem templju predstavlja nekaj popolnoma izjemnega, enkratnega in neprimerljivega, ki ga običajen obiskovalec templja ni mogel prepoznati, prepoznala pa sta ga Simeon in Ana po posebnem preroškem razsvetljenju. Jezus se daruje kot bodoča spravna žrtev za grehe vsega človeštva. Njegovo darovanje v templju je napoved njegove daritve na križu. Vse Jezusovo življenje je bilo tako razpeto med dve daritvi, vse njegovo življenje je bilo darovanje, služenje človeku, izgorevanje za druge, za nas vse.

A že v tem trenutku ima Jezus kot »Luč sveta« ob sebi svoj prvi odsvit. To je Devica Marija. Simeon ji že v templju napoveduje, da bo meč prebodel njeno dušo. Že tedaj se je začelo njeno materinsko sodelovanje z njenim Sinom, ki je  doseglo vrh, ko je stala pod križem svojega Sina. Tako od prvih trenutkov stoji ob svojem Sinu kot prva in najbolj verodostojna pričevalka Božje ljubezni in vere vanjo. Vsi drugi pričevalci in pričevalke so skozi stoletja prihajali za njo kot »otroci luči«, katerim je pomagala v njihovem pričevanju.

Luč ali sveča stoji v prostoru, ne pod mernikom temveč na svečniku, da sveti vsem, ki so v hiši. Ta hiša je Cerkev, sredi nje pa stoji sveča redovniškega življenja, sveča popolnega darovanja brez slehernega pridržka, življenja po evangeljskih svetih in redovnih zaobljubah. Kar je rekla sv. Terezija Deteta Jezusa, da hoče biti »ljubezen v srcu Cerkve«, velja za vsakega redovnika ali redovnico. Ob vsej raznovrstnosti redovniških karizem je to njihov skupni imenovalec.

V teh temnih časih za Cerkev in za ves svet potrebujemo toliko močnejšo luč. Tudi letošnje leto vere in prihodnje pastoralno načrtovanje v smeri poglabljanja osebne vere v Jezusa Kristusa jo potrebuje. Potrebujemo močno svetlobo ljubezni, ki sije iz življenja po evangeljskih svetih. Naj bo danes naše srečanje najprej zahvala naše krajevne Cerkve za ta dar redovniškega pričevanja in prošnja za okrepljeno luč, kajti tema postaja vedno bolj gosta. Tudi ta obnovitev redovnih zaobljub, ki bo sedaj sledila, naj bo kakor očiščenje stekla na svetilki, da bi luč močneje svetila v našo cerkveno občestvo. Amen.

Objavljeno 03. 02. 2013

Podobni prispevki