Ekscelenca, spoštovani gospod apostolski nuncij,
sobratje škofje in duhovniki,
vsi ustvarjalci in sodelavci Družine,
drage sestre in dragi bratje!

 »Možje Galilejci, kaj stojite in gledate v nebo?«(Apd 1,11). To vprašanje opisuje našo temeljno življenjsko držo, našo držo ljudi in še posebej našo držo kot kristjanov, kot je poudaril tudi papež Benedikt XVI.
Vprašanje vsebuje dve drži, ki sta povezani z dvema poloma, med katera je vpeto človekovo življenje.
Prvi pol je naša sedanja, zemeljska resničnost. »Kaj stojite?« To je zemlja, na kateri stojimo, svet in okoliščine, v katere nas je postavila Božja Previdnost. Na zemlji smo zato, ker nas je Stvarnik postavil sem kot krono svojega stvariteljskega dela. Postavil pa nas je tudi v čisto določen kraj in čas, našo slovensko domovino na začetku tega tretjega tisočletja, v naše upe in prizadevanja, obljube in strahove. Zaznamovani smo s svetostjo našega človeškega življenja ter s slabostjo in grešnostjo naše padle človeške narave. Še bolj pa smo zaznamovani z milostjo Božjega odrešenja, ki nam ga je Bog naš Stvarnik  naklonil po Jezusu Kristusu, svojem Sinu, ki se nam je kot eden izmed nas pridružil na našem popotovanju skozi čas. Trudimo se delati dobro na širnih področjih vsakodnevnega bivanja, od telesnega preživljanja do duhovne in kulturne ustvarjalnosti, od izgrajevanja svoje enkratne osebnosti do oblikovanja  najrazličnejših skupnosti od družine in Cerkve do države in globaliziranega človeštva. Doživljamo napore in razočaranja, uspehe in poraze, gotovosti in dvome. Kljub temu pa živimo v trdnem upanju in zavesti, da bomo slej ko prej prispeli na cilj. Tu pa se pojavi razmišljanje: Kje je ta cilj? Samo v horizontalni, vodoravni ravnini zemeljskega časa in posvetnega obzorja? Torej samo to? Je zemlja, na kateri se nahajamo, naša končna usoda?
Ne! Možje Galilejci stojijo trdno na zemlji, a gledajo v nebo. »Kaj gledate v nebo?« Strmeli so v nebo, ker so s pogledom spremljali Jezusa Kristusa, križanega in vstalega, ki se je dvignil v višave.
Za nas je ta dogodek, ki se je zgodil pred dva tisoč leti, temeljnega pomena. Ostajamo na zemlji, ostajamo vsak na svojem mestu in pri svojih nalogah, kamor nas je postavila Božja Previdnost, hkrati pa strmimo v nebo in usmerjamo pozornost, misel in srce v smeri neizrekljive Božje skrivnosti. Poklicani smo, da gledamo v smeri božjih resničnosti, h katerim je človek usmerjen vse od stvarjenja. Tam je dokončni smisel našega življenja.
Toda ta naloga je težka. Ni lahko gledati v nebo, naš pogled se hitro povesi, da gledamo samo še v posvetne perspektive. Da bi lahko ohranili pogled usmerjen kvišku, nam je obljubljena pomoč. »Toda prejeli boste moč Svetega Duha, ki bo prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta« (Apd 1,8). To je sedaj naša naloga, naloga vseh, ki pripadamo Jezusu Kristusu: biti priče Jezusa, ki živi v Cerkvi in v srcih ljudi. On nam je dal to poslanstvo. Na dan svojega vnebohoda je namreč rekel apostolom: »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu!… Oni pa so šli in povsod oznanjali in Gospod je deloval z njimi ter besedo potrjeval z znamenji, ki so jih spremljala« (Mr 16,15.20).

V okvir tega poslanstva sodi tudi 60-letna dejavnost ustvarjalcev in sodelavcev našega tednika Družina. Tednik je bil ves čas trdno zasidran v svojem prostoru in času, v okoliščinah našega naroda in naše Cerkve. V najpomembnejših desetletjih našega naroda je izražal vero, upanje in ljubezen slovenskih katoličanov; to vero, upanje in ljubezen hranil in pospeševal, krepil in usmerjal. Kakor Jezusovi galilejski rojaki je tudi naš katoliški tednik stal in hkrati gledal kvišku: stal sredi svojega naroda in Cerkve in usmerjal naša stremljenja ne samo naprej ampak hkrati tudi navzgor: k lepši in boljši prihodnosti. To še posebej velja za duhovne vrednote in religiozne razsežnosti življenja, za katere v našem medijskem prostorju ni vedno ustreznega posluha in razumevanja, ki pa je glavna naloga in prvenstveni cilj delovanja Cerkve. Pa tudi sicer prinaša naš katoliški tednik v našo medijsko pokrajino alternativnost, drugačnost in s tem uravnoteženost, brez katere naš vernik in  državljan ni obveščen, kot bi moral biti, da bi lahko odgovorno izpolnil svoje krščansko in državljansko poslanstvo v svojem narodu in svoji državi.
To poslanstvo in te naloge trajajo in so z vsakim dnem bolj obsežne in zahtevnejše. Zato pa naj Gospod, kateremu se zahvaljujemo za vse, kar je dal našemu krščanskemu občestvu in politični skupnosti po sodelavcih in ustvarjalcih tednika Družina, izpolnjuje nad njimi še naprej svojo obljubo in jim pošilja »moč z višave«, da bomo po Svetem Duhu mi vsi skupaj še bolj verodostojno Jezusove priče po vsej Sloveniji in onstran nje. Amen.