Dragi sobratje!
Letošnji »dan posvečenja« želimo ob 550-letnici ljubljanske škofije obhajati skupaj sobratje iz treh škofij, ki sestavljamo ljubljansko metropolijo. Razdeljeni smo v tri škofije, vendar nas to ne odtujuje drug drugemu, temveč povezuje. Življenje se poraja iz edinosti v različnosti. Tako je v samem Bogu, ki je najbolj poenoteno občestvo treh Božjih oseb; tako je na najrazličnejših ravneh človeške družbe, od zakonske zveze med možem in ženo ter družine do najširše politične skupnosti, ki je vedno sestavljena iz manjših enot; tako je tudi v Božjem ljudstvu, ki se imenuje Cerkev. Sestavljeni smo iz različnih enot, ker to različnost zahteva različnost stanja in okoliščin, v katerih delujemo in uresničujemo svoje poslanstvo širjenja Božjega kraljestva. A ravno to poslanstvo, ki ga ima Cerkev v svetu, je hkrati tudi naš skupni imenovalec. Nismo razdeljeni v različne župnije ali škofije zato, ker bi bežali drug od drugega in se zapirali vase, temveč zato, da bi tam, kjer smo, bili lažje zvesti naši skupni nalogi in odgovornosti: širjenju Božjega kraljestva v nas in med nami. To je naša najgloblja identiteta in naša najmočnejša vez, v tej nalogi smo si enaki, z enakimi skrbmi in upi, z enakimi prizadevanji in odgovornostmi, z enakimi radostmi in žalostmi.

Ta naša temeljna zavezanost Božjemu kraljestvu med nami nas povezuje in združuje in se razteza čez vse meje, ki jih rišemo na naše zemljevide, razteza pa se tudi čez desetletja in stoletja. Enaka je, kakor je bila pred 2000 leti, ko Jezus pošiljal v svet svoje učence, kakor smo slišali v evangeliju, enaka tudi kakor je bila pred 550 leti, ko je papež Pij II. zapisal, da ustanavlja novo škofijo »za pomnožitev vere ljudstva«. Okoliščine in razmere se spreminjajo, a naloge ostajajo iste. Časi, ko so cesarji ustanavljali škofije in župnije in sta se pri tem mešala politični interes in odgovornost za pravo vero podložnikov, so tako daleč za nami, da si tega niti ne znamo več prav predstavljati. A kljub vsej prepletenosti posvetnih interesov in duhovnih skrbi odgovornost za Božje kraljestvo ne samo ni nikoli izostala, ampak se je od časa do časa izkazala s posebno močjo in razpoznavnostjo.

Ko sem te zadnje čase nekajkrat prebiral razne zgodovinske spise o naši častitljivi 550-letnici, me je posebno nagovoril podatek, koliko ljubljanskih škofov si je – kljub temu, da so bili povrh še knezi, plemiči tujega rodu in posvetni gospodje – močno prizadevalo za intelektualni in moralni, teološki, pastoralni in duhovni dvig duhovščine. Tudi v tem pogledu so se v teku stoletij razmere močno spreminjale. Toda gotovo je, da gre ravno tej poudarjeni skrbi za dobre duhovnike – in seveda tako imenovanim »dobrim duhovnikom« samim – glavna zasluga, če lahko ob 550-letnici škofije s ponosom ugotovimo, da je kljub močnim viharjem, ki so v minulem pol tisočletju nekajkrat zavihrali čez našo škofijo, nalogo »pomnožitve vere ljudstva«, ki jo je Pij II. zapisal leta 1462, dobro opravila.

Danes stojimo pred svojevrstnimi nalogami, pač v skladu s časom, v katerega nas je postavila Božja Previdnost. Ta čas nam ni prijazen, vendar ga moramo ljubiti, ker ga ljubi Bog in nas je postavil vanj, da mu njegovo ljubezen izpričamo. To je čas okrepljene sekularizacije, ki se pri nas druži tudi z vedno bolj razpoznavno kristjanofobijo.

Na to stanje odgovarja Katoliška Cerkev s pozivom k novi evangelizaciji. Ni prvič v zgodovini Cerkve, da je treba okrepiti lastno identičnost in se soočiti z novimi izzivi časa. Že prva krščanska skupnost v apostolskih časih si je vtisnila v spomin, da je Jezus apostolsko poslanstvo primerjal položaju jagnjetov med volkovi, kakor smo slišali v evangeliju. S to prispodobo Jezus najverjetneje ni mislil samo na razmere, v katerih bodo delovali apostoli sami, ampak na bolj ali manj stalno stanje Cerkve. Zato nas trenutki, ko se to še posebej pokaže, se pravi, ko volkovi še posebej pokažejo zobe, ne smejo zmesti, kakor niso zmedli enega največjih ljubljanskih pastirjev Antona Vovka ali pa enega najlepših cvetov takratne katoliške mladine bl. Alojzija Grozdeta, katerega relikvije lahko sedaj častimo tudi v tej stolnici. Najslabše, kar se nam lahko zgodi, pa je, če v stiski zaradi napadov od zunaj in tudi lastnih napačnih korakov in avtogolov začnemo izgubljati zaupanje v svoje poslanstvu ali se celo spopadati med seboj. Prispodoba jagnjetov, soočenih z laježem volkov, nas prej spodbuja k temu, da strnemo svoje vrste. Sedanja stiska, ki jo čutimo, je sicer boleča, vendar v primerjavi s tistim, kar je Cerkev prestala in to tudi dobro prestala v minulih stoletjih in desetletjih na tleh sedanje naše metropolije, ni tolikšna, da bi nam smela jemati veselje in navdušenje nad poslanstvom, ki nam je zaupano. Težke okoliščine, v katerih smo, vzemimo kot Jezusov poziv, da mu izkažemo zvestobo, stanovitnost in zaupanje. Biti zvest, stanoviten in navdušen, kadar smo lahko ponosni nase in gredo stvari samo na bolje in kvišku, ni nobena umetnost in nobena zasluga. Naša vera, zaupanje in ljubezen se izkažejo samo v preizkušnjah, ravno zato jih pa Jezus tudi dopušča.

Nova evangelizacija ni kratkoročni program, ampak je ime za daljnosežno usmeritev našega delovanja. Prihodnje leto vere, ki ga je oklical sveti oče Benedikt XVI., lahko razumemo kot leto prebujanja, »ogrevanja« in notranje krepitve za velike naloge, ki so pred nami. Tako bomo to leto razumeli pri nas, ki naj nas ogreje z novim navdušenjem in gorečnostjo.

V navodilu Kongregacije za nauk vere, ki je sledilo papeževemu apostolskemu pismu Vrata vere, je poseben odstavek namenjen tudi duhovnikom (IV, 3). V tem letu naj bi osvežili in še poglobili poznavanje sporočil zadnjega koncila in enega najpomembnejših njegovih sadov, Katekizma Katoliške Cerkve. Osebno vidim pri tem predvsem potrebo po bogatenju vsebine našega oznanjevanja. V poteku »nove evangelizacije« je še posebej aktualno znano naročilo iz 1. pisma apostola Petra: »Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas« (1 Pt 3,15). Spričo velike nevednosti in iz nje izhajajočih predsodkov o veri in Cerkvi je to starodavno naročilo prvaka apostolov v naših razmerah še posebej na mestu. Naroča nam – ne samo nam duhovnikom ampak vsem vernikom – dialog z ljudmi iz našega okolja, ki kljub vsemu nimajo in ne bodo našli druge poti, resnice in življenja kakor v Jezusu Kristusu. Naša odgovornost in pastoralna ljubezen, naša duhovniška identiteta Dobrega Pastirja nam naroča, da ta dialog gojimo in se zanj tudi intelektualno in duhovno pripravljamo.

Dragi sobratje! Naš letošnji dies sanctificationis obhajamo na god velikega oznanjevalca evangelija sv. Antona Padovanskega. Ta naloga oznanjevanja, ki je vsebina današnje Božje besede, je bistvo našega poslanstva, vsega našega življenja. Vedno znova se soočamo z njo, a z letom vere in obdobjem nove evangelizacije se ji bomo posvetili še bolj sistematično, poglobljeno in goreče. Tako kot je zapisal papež ob ustanovitvi ljubljanske škofije: »Za pomnožitev vere ljudstva!«. Amen.