21.08.2011: Ljubljana – Žale
 

Spoštovana gospa Bajuk, spoštovani člani družine in drugi svojci rajnega gospoda Bajuka, spoštovani gospod predsednik Republike Slovenije, spoštovani gospod predsednik Državnega zbora in gospod predsednik Vlade Republike Slovenije, spoštovani drugi visoki predstavniki državnih, političnih, pravosodnih, gospodarskih ter znanstvenih ustanov in organizacij, drage sestre in dragi bratje!

V minulih dneh je bilo veliko častnega in lepega upravičeno povedano o rajnem g. Andreju Bajuku. Danes, čisto na koncu njegovega zemeljskega popotovanja, na zadnji postaji v tej cerkvi, pa gre za zadnja vprašanja, ki si jih spričo življenja in smrti zastavlja vsak od nas. Kaj nam hoče Bog povedati, ko stojimo ob krsti tega svetovnega finančnega strokovnjaka, ki je nekaj časa nosil kot predsednik vlade in minister najvišje odgovornosti v državi?

Božja beseda, ki smo ji prisluhnili, nam najprej osveži spomin na očeta naše vere Abrahama, kateremu je bil rajni podoben v svoji usodi izseljenca, ki je moral pogosto menjati deželo svojega bivanja. Kakor nekdaj Abraham je rajni g. Bajuk moral zapustiti domovino in potem še nekajkrat nove »domovine«, dokler se ni vrnil v tisto, ki je zanj vedno bila edina prava domovina, v Slovenijo. Pri vseh teh menjavah prebivališča je ostal zvest svojim koreninam. Čeprav je najbolj dinamična in ustvarjalna leta preživel v okolju, ki ga imenujejo »novi svet«, se v njem ni izneveril temeljnim vrednotam, v katerih je odrasel, ker je vedel, da so trajne in večne in zato neodvisne od časa in prostora. Vedno bolj odgovorne službe, ki so mu jih ljudje zaupali, je sprejemal v svoji veri kot nalogo, ki jo je hotel izpolniti pred Bogom z vso odgovornostjo in poštenjem. Vedel je, Vedel je, da Bog od nas ne pričakuje, da bomo vedno uspešni, pričakuje pa, da bomo pošteno in z najboljšim iskrenim namenom izpolnili svoje dolžnosti do Boga in do tistih, ki so nam naloge zaupali. Kar je čutil in imel za svoje poslanstvo, je pogumno izpolnjeval ne glede na to ali so ga hvalili ali zaničevali.

V evangeliju smo slišali znani odlomek iz Jezusovega govora na gori. Nekateri pravijo, da se države ne da zgraditi na teh osmerih blagrih, in imajo verjetno prav. Kljub temu pa ta znameniti govor na gori velja za bistveni del Jezusovega nauka. Govori o sreči, po kateri moramo hrepeneti, kajti blagrujemo človeka, ki mu je ali mu bo dobro. Sreča, ki jo napovedujejo ti blagri, ni uživaško ugodje, pravzaprav je z njim v popolnem nasprotju, ampak je odločilno povezana z notranjo duhovno srečo ob moralni zavezanosti temu, kar je dobro in plemenito.
Ko pravi Jezus, da so srečni tisti, ki so lačni in žejni pravičnosti, velja ta blagor vsem državnikom in politikom, ki se zavedajo, da je pravičnost temelj vsake oblasti in ki si za to pravičnost mukoma prizadevajo. Tudi če za to ne žanjejo hvaležnosti, jih Jezus blagruje. Prav tako Jezus blagruje tiste, ki delajo za mir, kar bi v našem okolju pomenilo predvsem blagor tistim, ki delajo za spravo med nami. Še bolj presenetljivo pa je, da ima Jezus za srečne tiste, ki trpijo preganjanje, zasramovanje in lažnivo obrekovanje. Ta pogoj za blagor se je v življenju rajnega g. Bajuka obilno izpolnil. Očitno je torej, da je sreča, na katero meri Jezus s svojimi blagri, notranja sreča človeka, ki z vsem srcem in vso dušo pripada tistemu, kar je res in kar je prav, ki pripada Božjemu kraljestvu in njegovi zmagi nad silami zla. Zato mirno in zvesto vztraja in se ne pusti zmesti trenutnim neugodnim okoliščinam. Tu je skrivnost tiste vedrine, vztrajnosti in optimizma, ki ni rajnega g. Bajuka nikoli zapustila.
Še en blagor je, ki pa ga Jezus ni uvrstil v svoj seznam blagrov, a smo slišali zanj v drugem berilu, ko je bilo rečeno: »Blagor mrtvim, ki odslej umirajo v Gospodu«. Rajni g. Bajuk je umrl v Gospodu. Kakor je bil ponosen, vzravnan in zaveden Slovenec, je bil tudi ponosen, vzravnan in zaveden kristjan, zaveden član Katoliške cerkve. Zadnjič se je pojavil v javnosti nekaj ur pred smrtjo na praznovanju Marijinega vnebovzetja na Brezjah in v kratkem televizijskem pogovoru pričeval za svojo vero.
S tem svetim bogoslužjem se poslavljamo od njega z globoko hvaležnostjo Bogu, da nam ga je dal, s hvaležnostjo njemu za njegovo pričevanje vere in upanja in z gorečo prošnjo, da Gospod izpolni nad njim svoje obljube, kajti blagri so obljube, dane vsem, ki verujejo in zaupajo vanj. Amen.


Objavljeno 22. 08. 2011

Podobni prispevki