Drage sestre in dragi bratje!

Z današnjim praznikom nas hoče Cerkev, ki je naša mati in učiteljica, navdušiti, da bi v svetosti prepoznali temeljni namen našega življenja. Na praznik vseh svetih nam hoče pokazati, da svetost ni nekaj izjemnega, nekaj, kar bi bilo samo za redke izbrance. Zato nam kaže dolg sprevod svetnikov, ki bi jih lahko imenovali: navadni svetniki. Lahko bi rekli, da so ti svetniki iz množice tistih, ki so kot znani cestninar v evangeliju, ki se je trkal na svoje prsi in priznaval svojo grešnost, na koncu pa šel opravičen na svoj dom, tudi na svoj nebeški dom (prim. Lk 18,10-14). Opravičenje dosežemo, ko se ne izgovarjamo in opravičujemo, ko se ne delamo lepe in se ne izmotavamo, ampak se namesto tega rajši zaupamo božjemu usmiljenju. Svetniki, ki se jih danes spominjamo, niso posebni junaki, ki jih je treba občudovati, a jih je nemogoče posnemati. To so navadni možje in žene, množica sestavljena iz učencev vseh časov, ki pa so se iskreno trudili poslušati evangelij in slediti Jezusovim navodilom. Ta množica svetnikov je sestavljena tudi iz nevernih ljudi dobre volje, ki so si prizadevali, da ne bi živeli le za samega sebe, ampak so znali premagati sebe in iti preko svojih koristi in interesov, ker so se zavedali, da je treba delati in živeti, tako kot je prav in dobro, in ne samo tako, kot se mi zahoče ali se mi splača. To pomeni biti človek »dobre volje«: postaviti na prvo mesto, kar je res in kar je prav, in ne svojo korist ali udobje.

To nam hoče povedati prvo berilo, vzeto iz knjige Razodetja: »Zatem se mi je prikazala velika množica, ki je nihče ne bi mogel prešteti ….« (Raz 7,9) Velika množica iz vseh narodov in jezikov. To pomeni, da ni nihče izključen, ne glede na to, kateremu narodu ali kulturi pripada. Če le želi, je vsakdo lahko deležen življenja svetnikov. To niso samo pomembni ali junaški ljudje, to so vsi, ki jih Bog kliče, da bi bili člani njegovega ljudstva. To tudi niso sami brezmadežni, brez napak in pomanjkljivosti. Apostol Pavel je zapisal korintskim kristjanom: »Toda bili ste umiti, posvečeni ste bili, opravičeni ste bili v imenu Gospoda Jezusa Kristusa in v Duhu našega Boga.« (1 Kor 6,11). Tisti sužnji in preprosti pristaniški delavci v Korintu niso mogli biti kakšna posebna elita. Med njimi so bili gotovo šibki in podpovprečni. To so takšni, ki pred Bogom ne stojijo, ampak klečijo; ne z glavo pokonci, ampak s sklonjeno glavo; ne kakor da bi nekaj terjali in zahtevali, ampak s prosečimi in iztegnjenimi rokami, kot berači, ki prosijo za pomoč in usmiljenje. Tudi ti sodijo – ali bolje rečeno – sodimo v ljudstvo svetih.

Da, sveti smo, ne šele po smrti, temveč že zdaj, to se pravi odkar smo stopili v božjo družino, v sveto Cerkev. Beseda »svet« pomeni ločen, oddeljen. Torej odkar smo se »ločili« od žalostne usode tega sveta in se v veri, upanju in ljubezni pridružili Jezusu Kristusu. V svojem prvem pismu Janez to jasno pove: »Poglejte, kakšno ljubezen nam je podaril Oče: Božji otroci se imenujemo in to tudi smo … Ljubi, zdaj smo Božji otroci; ni pa se še razodelo, razkrilo, do konca pokazalo, kaj bomo« (prim. 1 Jn 3, 1.2).

Svetost je in mora biti odločilno in najpomembnejše prizadevanje vsakega vernika. To ni postranska, ampak prva, temeljna in najpomembnejša zadeva. Kar koli delamo, ima svoj polni smisel in vrednost le, če našo svetost krepi in stopnjuje. Svetost ni postranska stvar ali luksuzni dodatek, prav tako kot tudi ni postranska stvar, da smo otroci Boga in pripadamo njegovi družini. Družina božjih otrok je družina svetnikov.

Zavest, da je svetost, da so moralne vrednote prva stvar v našem življenju, ki ne sme imeti konkurence, globoko spremeni naše življenje. To je lepo razvidno iz Jezusovega govora o blagrih (prim. Mt 5,1-11). Samo ti blagri nam lahko pomagajo, da izstopimo iz žalostnega stanja, v katerem se nahajamo. Na prvi pogled se nam zdijo neresnični, ker se tako močno razlikujejo od tega, kar blagrujemo – na glas ali po tihem – mi: bogate, na visokih položajih, ki si lahko privoščijo, kar se jim zljubi. Evangelijski pojem sreče – kar pomenijo blagri – pa postavlja na glavo srečo, kakor jo pojmuje današnja prevladujoča kultura. A ravno ta kultura nas dela globoko nesrečne, zaskrbljene in nezadovoljne, ker nimamo nikoli ničesar dovolj. Zato so Jezusovi blagri v resnici dragoceno naznanilo. Seveda se bo marsikdo vprašal, kako smo lahko srečni, če smo ubogi, žalostni, krotki, usmiljeni, preganjani, zasramovani. A poglejmo bliže: Kaj povzroča našo grenkobo in nezadovoljstvo? Ali je ne povzroča veliko bolj nenasitnost, ošabnost, prevare, goljufije, nasilje, poželjivost, požrešnost, sovraštvo? Potrebno je samo, da globoko, zelo globoko prisluhnemo našemu srcu in našim najlepšim, najplemenitejšim pričakovanjem in željam, pa bomo zaslutili, da ima Jezus prav. Posebno še zato, ker je sam prvi verjel v to srečo, ki jo je oznanjal, tej sreči je ostal zvest do konca in jo tudi dosegel, ter še nam odprl pot do nje. Amen.