Podružnična cerkev sv. Primoža in Felicijana
Župnijski urad: Kamnik
Zgodovina svetišč pri sv. Primožu je zelo dolga. Prva cerkev je stala na istem kraju gotovo že v 12. stoletju. Ostanki romanske cerkve so še danes vidni na severni strani cerkve sv. Primoža in Felicijana. Najstarejša listina, ki je tudi prva priča romanj, je iz leta 1396. Papež Bonifacij IX. je 9. julija tega leta naklonil vsem obiskovalcem in darovalcem cerkve odpustke. Že takrat so tu hranili svetinje rimskih mučencev iz dobe cesarja Dioklecijana – svetih Primoža in Felicijana. Ko so v slovenske dežele začeli vdirati Turki, so kamniški meščani shranili relikvije teh dveh mučencev na varno v svoje utrjeno mesto (okrog leta 1471). Bile so v cerkvi sv. Jakoba, kamor so kasneje prišli frančiškani. Iz teh časov je ohranjena pripoved, kako so Turki hoteli k cerkvi sv. Primoža, obdani s taborskim obzidjem, kamor so se zatekli številni prebivalci. Tam, kjer danes stoji prvo, lepo baročno znamenje s kipom Žalostne Matere božje, se je usul plaz in jih odnesel s konji vred v dolino.
Leta 1597 se je tedanji kamniški župnik obrnil na patriarha v Ogleju in ga prosil, naj dovoli, da se svetinje zopet preneso v cerkev sv. Primoža in Felicijana. Vsa stvar se je zavlekla do leta 1628. Šele takrat je patriarhov poslanec razsodil, naj del svetinj ostane v frančiškanski cerkvi v Kamniku, drugi del pa naj se v slovesni procesiji nese na goro in položi na staro mesto.
Besedilo iz knjige Francija Petriča, Duša, le pojdi z mano.
