Število prebivalcev	Število katoličanov	Število dekanij	Število župnij	Površina v km2
796589	545012	15	220	6134

 

Škofijski duhovniki: 235 (1. 1. 2024)
Redovni duhovniki: 126 (1. 1. 2024)
Stalni diakoni: 23 (1. 1. 2024)
Bogoslovci: 9 (1. 1. 2024)
Katoliških vzgojnih ustanov: 12
Katoliških dobrodelnih ustanov: 9
Lokalne laiške organizacije in združenja: 3
Narodne laiške organizacije in združenja: 16
Mednarodne laiške organizacije in združenja: 21
Cerkvenih ustanov za oblikovanje mladine: 8
Centrov in ustanov za oblikovanje laikov: 5

 

Ljubljanska stolnica stoji na kraju, kjer je bila sredi 13. stoletja majhna in preprosta romanska Cerkev, ki so jo svojemu romanskemu zavetniku svetemu Nikolaju postavili ljubljanski ribiči. Prvotna cerkev, prvič omenjena leta 1262, je bila triladijska romanska bazilika. Po požaru leta 1361 so jo gotsko preobokali.

Po ustanovitvi ljubljanske škofije leta 1461 so jo večkrat dozidavali in preurejali. Leta 1469 so jo verjetno požgali Turki. V 17. stoletju, ko je Ljubljana začela dobivati baročni videz, pa ni več ustrezala tedanjemu okusu, zato so se začele porajati zamisli o novi stavbi. Za posodobitev celotne stavbe je že leta 1670 zavzel škof Jožef Rabatta, vendar načrt zaradi pomanjkanja sredstev ni bil uresničen. Rabatta se je nato odločil le za nov prezbiterij.

Čas za novo stavbo pa je napočil šele pod škofom Žigo Krištofom Herbersteinom ob izteku stoletja, potem ko je skupina domoljubnih izobražencev po tujih zgledih leta 1693 ustanovila Akademijo delavnih, po latinsko Academia Operosorum. Združenje se je sicer posvečalo predvsem znanstvenim nalogam, nekateri člani pa so spodbujali tudi likovno ustvarjalnost in jo načrtno usmerjali k italijanskemu baroku. Največji dosežek njihovega umetnostnega prizadevanja je prav stolna cerkev. Za zidavo stolnice je imel največ zaslug ljubljanski generalni vikar in stolni dekan Janez Anton Dolničar.

Dela so zastavili spomladi leta 1701. Avgusta 1706 pa so v njej že začeli opravljati bogoslužje. Cerkev so začeli graditi po načrtu kapucinskega stavbenika Florenciana, nadaljevali pa po napotkih slovitega jezuitskega umetnika Andrea Pozza, ki je prvotni načrt predelal po vzoru znamenitih rimskih cerkva. V Ljubljano ni nikoli prišel, zato so imeli pomembno besedo izvajalci, zlasti Benečan Francesco Bombasi, ki je oblikoval zunanjost. Svoje sta prispevala tudi slikar Giulio Quaglio, ki je narisal osnutek za zvonika, in Matej Medved, ki je pozneje zgradil kupolo. Cerkev ima v tlorisu obliko latinskega križa. Sestavljajo ga glavna in prečna ladja, ter ravno zaključen prezbiterij. Glavna ladja je zasnovana kot dvorana s kapelami, nad križiščem glavne in prečne ladje se dviga kupola.

Notranjost je do leta 1723 poslikal Giulio Quaglio s sodelavci. Kiparsko opremo so izklesali Angelo Putti (kipi emonskih škofov, simboli temperamentov, portret kanonika J. G. Dolničarja), Francesco Robba (oltar Rešnjega telesa z razgibanima angeloma v prečni ladji) in drugi. Novo zgrajeno kupolo je sredi 19. stoletja poslikal Matevž Langus. Slika sv. Nikolaja s sv. Mohorjem in Fortunatom v prezbiteriju je delo beneškega umetnika Pietra Liberija. Leta 1774 so hkrati z velikim oltarjem v prezbiterij postavili nove kanoniške sedeže, katerih ornamentalni del kaže na istega rezbarja. Kanoniški sedeži so nameščeni ob stenah v zaključnem delu prezbiterija. Sredino zavzema škofov prestol, levo in desno od njega pa se zvrsti po šest sedežev za kanonike. Hrbtišča krasi petnajst reliefnih medaljonov, poleg središčnega še po sedem na straneh. Osrednje mesto zavzema Kristus kot središče zbora apostolov.

Škofovsko katedro, krstilnik in Križevo kapelo ob prižnici je v petdesetih letih preteklega stoletja izrisal Jože Plečnik. Po prenovi prezbiterija leta 1970 (arhitekt Anton Bitenc) so dodali reliefe križevega pota (kipar France Gorše). Od dopolnitev, narejenih v 20. stoletju, so izjemna glavna vhodna vrata z upodobitvijo zgodovine Slovenije, ki jih je ob 1250-letnici krščanstva napravil kipar Tone Demšar, ter stranska vrata s portreti škofov, delo kiparja Mirsada Begića.

Ljubljanski stolni kapitelj je hkrati s škofijo ustanovil cesar Friderik III. 6. decembra 1461 in ga je potrdil papež Pij II. 6. septembra 1462. Stolni ali kolegiatni kapitelj kanonikov je zbor duhovnikov, katerega naloga je, da opravlja slovesnejša bogoslužna opravila v stolnih ali kolegiatnih cerkvah ter prevzema naloge v vlogi ožjih škofovih sodelavcev, ki mu dodeli krajevni škof. Deluje na osnovi statuta, ki ga potrdi krajevni škof (prim. ZCP kann. 503–510).

Kanoniki z imenovanjem pridobijo tudi častna zunanja znamenja, ki so: svetinja z verižico in rdeče obrobljen talar z rdečim pasom, v koru in pri liturgičnih opravilih pa nosijo še rdečo moceto nad roketom in biret rdeče barve.

Stolni kapitelj
msgr. dr. Franc Šuštar, pomožni škof in generalni vikar, stolni dekan
msgr. dr. Anton Jamnik, pomožni škof
prelat Jožef Lap, stolni prošt
Janez Celar, kapiteljski kancler
prelat Anton Slabe, penitenciar
msgr. Peter Zakrajšek
msgr. mag. Franci Petrič, arhidiakon
msgr. dr. Jože Plut, arhidiakon
prelat Anton Markelj

Upokojeni kanoniki
prelat Rafko Lešnik
prelat dr. Borut Košir
prelat dr. France Oražem
prelat Vinko Vegelj

Častni kanoniki
dr. France Gorjup
Alojzij Grebenc
Janez Kebe
mag. Tomaž Nagode
dr. Edo Škulj