Živeli naj bi torej na višji ravni, a ne manj polno: »Življenje se krepi, ko ga podarjamo, in peša v osamljenosti in lenobnosti. Ljudje, ki bolj izkoristijo priložnosti življenja, dejansko zapuščajo varno obrežje in se zavzemajo za poslanstvo, da podarjajo življenje drugim« (Peto splošno zasedanje škofov Latinske Amerike in Karibov, dokument iz Apareside (31. maj 2007), 360). Ko Cerkev kliče k prizadevnemu oznanjevanju evangelija, kristjanom kaže moč osebnega uresničenja: »Tu odkrivamo drugo globoko zakonitost resničnosti: življenje raste in zori, kolikor ga podarjamo za življenje drugih. Poslanstvo je navsezadnje to« (Pr.t.). Oznanjevalec evangelija potemtakem ne bi smel imeti pogrebnega obraza. Obnovimo in povečajmo gorečnost, »prijetno in tolažilno veselje oznanjevanja evangelija tudi tedaj, ko je treba sejati s solzami. /…/ Naj današnji svet – ki išče v bridkosti in upanju – sprejme veselo oznanilo, ki ga ne prinašajo žalostni in malodušni, nepotrpežljivi in tesnobni glasniki, ampak služabniki evangelija, katerih življenje naj izžareva gorečnost, ker so sami sprejeli Kristusovo veselje« (Pavel VI., Ap. spodbuda Evangelii nuntiandi (8. december 1975), 80).

Papež Frančišek, Evangeljsko veselje 10