Prepotovali smo noč in sedaj smo v zori novega dne.

Prepotovali smo temno zgodovino človeštva, prebirali smo svetopisemska berila. Svetloba stvarjenja, s katero smo začeli, je hitro ugasnila ob grehu prvih staršev in tako se je začela dolga zgodovina teme. Rešitev iz Egipta je bila veliko znamenje in napoved, velika zvezda na temnem nebu, ki je obetala, da sonce in svetloba in odrešenje, ker je je tudi Odrešenik: Bog, ki nas ljubi in odrešuje in zvest svojim besedam in obljubam. Poslušali smo preroške obljube, ki so bile tudi kot zvezde, ki so ohranjale izvoljeno ljudstvo v upanju in pričakovanju, kljub teminam hudih preizkušenj. Pravo jutro se je zasvitalo šele z dogodkom, o katerem nam je spregovoril evangelij: o velikonočnem doživetju prvih žena, ki so se še v temi svoje žalosti in obupa napotile takoj ko je bilo mogoče, se pravi takoj po ukazanem sobotnem počitku, na dan po soboti zgodaj zjutraj napotile h grobu, da še enkrat izkažejo mrtvemu vse svoje spoštovanje in ljubezen, dokler ne bo prepozno.

Tako so Marija Magdalena in druge šle h grobu in nesle dišave, ki so jih pripravile, da bi mazilile Jezusovo telo. Vedle so, da maziljenje preminulega človeka nima nobene učinkovitosti zanj, temveč je dejanje, ki izrazi njihovo nemočno in zato žalostno ljubezen. Ko je bil Jezus živ, so mu izkazovale hvaležno ljubeznivo pripadnost, toda tisti čas je tako hitro minil, zanj niso mogle nič več storiti.

Ko so prišle h grobu, našle odvaljen kamen in prazen grob, je to bilo še eno grenko razočaranje: niti običajnih obredov ne bodo mogle več opraviti za Jezusa, da bi vsaj bil dostojno pokopan kot dobrega imena vreden človek, če je že moral umreti med dvema razbojnikoma kot križani zavrženec in ničvrednež.

Toda nimajo niti časa žalovati ali tuhtati… Dva skrivnostna človeka v sijočih oblačilih jim oznanita nekaj nepričakovanega in nerazumljivega:»Kaj iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, temveč je bil obujen.« Potem pa, da bi potrjevala oznanilo, se nanašata na Jezusove besede: »Spomnite se, kako vam je govoril, ko je bil še v Galileji.« Na ta način so žene prve prejele čudovito oznanilo, oznanilo, ki od tega trenutka naprej v svetu neprekinjeno odzvanja, odmeva in spreminja žalost v veselje, potrtost v zaupanje, smrt v novost življenja.

To ni zgolj preprosto sporočilo, temveč klic k spreobrnjenju. Odslej je vse drugače. Žene morajo priznati, da je bilo njihovo iskanje obrnjeno v napačno smer. Iskale so živega med mrtvimi. Ustavile so se pri dogodku smrti in so ga imele za zadnjo postajo. Toda smrt ni zadnja postaja, to ni in ne more biti cilj, temveč je zgolj nujen prehod v novo življenje.

Ta klic k spreobrnjenju v bolj živo vero moramo tudi sami sprejeti ne le v tej noči, ampak v vsem našem življenju. Kolikokrat se ustavljamo pred brezizhodnimi dogodki, ki se nam zdijo dokončni, namesto da bi v Kristusovi luči iskali pogled onstran tega sveta in odprli naše življenje Božjemu stvariteljskemu delu! Kolikokrat nam Božji angel lahko reče: »Kaj iščete živega med mrtvimi?« Med stvarmi, ki minevajo, ki so zapisane propadu in smrti – denar, kariera, posvetna uspešnost, uživanje – ga ne moremo najti. Najdemo ga lahko samo tam, kjer je živ, kjer vedno znova oživlja zaupanje, resnično ljubezen, pogumna dejanja.

Obnovimo svojo vero, prosimo Vstalega Jezusa, naj oživi našo vero in vse naše življenje. Naj nas osvobodi iz naših grobov in zavaljenih kamnov, kakor je bil On osvobojen iz svojega. Naj nam vedno bolj vdahne svoje novo življenje, za Očetovo slavo našo radost in upanje ter v veselje vseh naših bratov in sester. Amen.