VATIKAN (sreda, 27. avgust 2014, RV) – Cerkev je »ena« in »sveta«. Tako pritrdimo vsakič, ko molimo našo veroizpoved. In na to je danes med splošno avdienco na Trgu sv. Petra spomnil papež Frančišek. Med tokratno katehezo je nadaljeval s tematskim sklopom, posvečenim Cerkvi.

Cerkev je ena in sveta
»Ena je, ker ima svoj izvor v Bogu Trojici, skrivnosti enosti in polnega občestva. Cerkev je poleg tega sveta, ker je utemeljena na Jezusu Kristusu, ker jo poživlja njegov Sveti Duh, ker jo napolnjujeta njegova ljubezen in njegovo zveličanje. Toda istočasno je sveta in sestavljena iz grešnikov, vseh nas, ki vsak dan izkušamo lastno šibkost in lastno bedo.« Ta vera, ki jo izpovedujemo, je nadaljeval papež, nas torej »spodbuja k spreobrnjenju, da bi imeli pogum vsakodnevno živeti enost in svetost«. Če nismo edini in če nismo sveti, je to zato, ker nismo zvesti Jezusu: »Toda On, Jezus, nas ne pusti same, svoje Cerkve ne zapusti! Hodi z nami, On nas razume. Razume naše slabosti, naše grehe, odpušča nam, če si le pustimo odpustiti. A On je vedno z nami, pomaga nam postajati manj grešni, bolj sveti, bolj edini.«

»Oče, da bi bili eno«
Papež Frančišek je nato dejal, da je Jezus veliko molil za edinost učencev. Med zadnjo večerjo je prosil: »Oče, da bi bili eno.« Prosil je za enost. To je bilo ravno, ko se je približevalo njegovo trpljenje, tik preden je vse svoje življenje dal za nas. Povabljeni smo, da ponovno preberemo in premišljujemo o teh besedah iz Janezovega evangelija, ki jih najdemo v 17. poglavju (Jn 17,21.23). »Kako lepo je vedeti, da Gospod, tik preden je umrl, ni bil zaskrbljen sam zase, ampak je mislil na nas!« Ko je Očeta prosil, da bi bili eno z Njim in med seboj, je s temi besedami postal naš priprošnjik. In sicer, da bi tudi mi lahko »vstopili v polno občestvo ljubezni z Njim«. Obenem je te besede zaupal nam kot svojo »duhovno oporoko«, da bi enost vse bolj postajala »razločevalno znamenje naših krščanskih skupnosti in najlepši odgovor vsakomur, ki nas vpraša za razlog upanja, ki je v nas« (1 Pt 3,15).

»Da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal.« (Jn 17,21) Cerkev si je vse od začetka prizadevala uresničiti ta namen, ki je Jezusu tako zelo pri srcu. Apostolska dela nas spominjajo, da so se prvi kristjani razlikovali po tem, da so bili »kakor eno srce in ena duša« (Apd 4,32). Apostol Pavel pa je skupnosti spodbujal, naj ne pozabijo, da so »eno telo« (1 Kor 12,13).

»Župnijski grehi«
Toda, kot nam pove izkušnja, obstaja veliko grehov proti enosti. Pri tem ne gre samo za shizme, ampak tudi za zelo običajne pomanjkljivosti v naših skupnostih, katere je papež Frančišek poimenoval »župnijski grehi«. »Včasih so namreč naše župnije, poklicane biti kraji medsebojnega podeljevanja in občestva, žalostno zaznamovane z zavistjo, ljubosumnostjo, antipatijo …«

Sveti oče je spomnil na govorice po župnijah, ki so na dosegu roke vsem. To ni dobro, to ni Cerkev, je poudaril. Tega ne smemo delati. Prositi moramo Gospoda za milost, da tega ne bi delali. Zgodi pa se, kadar »ciljamo na prva mesta«; kadar v središče postavimo sebe, lastne ambicije in zgolj naš način, kako gledati na stvari; kadar druge sodimo; kadar gledamo pomanjkljivosti bratov, namesto njihovih vrlin; kadar dajemo večjo težo tistemu, kar nas ločuje, namesto tistemu, kar nas združuje. Papež Frančišek je omenil, da je v njegovi nekdanji škofiji bila neka starejša ženska, ki je celo življenje pomagala na župniji in o kateri so govorili, da ni nikdar obrekovala. Taka ženska, ki je lep zgled, je dejal papež, bi bila že jutri lahko razglašena za svetnico.

Razdeljenost je delo hudiča
Nadalje je spomnil še na razdelitve v zgodovini Cerkve, med kristjani, na medsebojne vojne. To ni krščansko. Morali bi delati tudi za edinost med kristjani in hoditi po poti edinosti, ki jo želi Jezus. Ob vsem tem si moramo resno izprašati vest. V krščanski skupnosti je razdeljenost »eden najtežjih grehov«, ker ta iz nje ne naredi »znamenja Božjega dela, ampak hudičevega dela«. Hudič je namreč po definiciji »tisti, ki ločuje, ki uničuje odnose, ki vzbuja predsodke«. »Razdeljenost v neki krščanski skupnosti, bodisi če je ta šola, župnija ali združenje, je zelo težak greh, ker je delo hudiča. Bog nasprotno želi, da rastemo v sposobnosti medsebojnega sprejemanja, odpuščanja, da se imamo radi, da smo vse bolj podobni Njemu, ki je občestvo in ljubezen. V tem je svetost Cerkve: da se prepozna v Božji podobi, napolnjeni z njegovim usmiljenjem in njegovo milostjo.«

Iskreno torej prosimo za odpuščanje, tako je spodbudil papež Frančišek, za vsakokrat, ko smo »bili povod za razdeljenost ali nerazumevanje znotraj naših skupnosti«. Do občestva se ne pride drugače kot preko nenehnega spreobrnjenja. »Kaj pomeni spreobrnjenje? Pomeni Gospoda prositi za milost, da ne bi obrekovali, da ne bi kritizirali, da ne bi opravljali, da bi vsem želeli dobro. To je milost, ki nam jo da Gospod. To pomeni spreobrniti srce.« Prosimo pa tudi, tako je papež sklenil, da bi »vsakdanji splet naših odnosov lahko postal vedno lepši in veselejši odsev odnosa med Jezusom in Očetom«.