Na veliko soboto je ljubljanski nadškof metropolit in predsednik Slovenske škofovske konference msgr. Stanislav Zore OFM ponovno nastopil na novinarski konferenci Vlade Republike Slovenije. Objavljamo njegovo izjavo.

Spoštovani vsi, ki spremljate to tiskovno konferenco, vse lepo pozdravljam in vam želim mir in dobro! Najprej želim izraziti sožalje vsem, ki so v tem času izgubili svoje bližnje. V molitvi in maši vse prinašam pred Boga.

Živimo v izjemnem času. Pred dobrim mesecem si nihče izmed nas niti v najbolj morastih sanjah ni mogel predstavljati razmer, v katerih smo se znašli. Pa ne samo mi, ampak kar ves svet. Pandemija koronavirusa, ki je svojo pot začela na Daljnem Vzhodu, je spremenila življenja več milijard ljudi na našem planetu. Spremenila je tudi življenje vseh nas, teh dobrih dva milijona prebivalcev naše države. Zaprla je vrata naših domov, skrajšala je naše poti, zmanjšala je naše obveznosti. Najbrž bo zaznamovala tudi naše socialne in ekonomske razmere.

Kdo ji lahko ukaže, do kod sme in kje je njena meja? Kdo je odgovoren za njeno omejevanje? Kdo jo lahko premaga? Vlada, razne službe, zdravstveni delavci … Da, vsi ti, pa še mnogi drugi. Vsi skupaj in vsak posebej smo dovolj močni, da epidemijo omejimo in na koncu tudi premagamo, če bo vsak izmed nas ravnal odgovorno in prispeval svoj delež k zajezitvi te bolezni.

Jutri bomo obhajali veliko noč, največji in najpomembnejši krščanski praznik. Katoličani se veselimo vstajenja Jezusa Kristusa. Običajno je to praznik vstajenjskih procesih, slovesnega pritrkavanja, množic, ki se zgrinjajo v cerkve. Tem zunanjim izrazom praznovanja vstajenja se letos zavestno in odgovorno odpovedujemo. Vem, da je to boleče. Boleče za vernike, boleče tudi za duhovnike. A to bolečino odpovedi hočemo sprejeti in jo vzeti nase, da bomo druge in sebe obvarovali bolezni. Čemu bi namreč služilo slovesno zbiranje na veliko noč in na velikonočni ponedeljek, če bi čez dober teden ali deset dni razočarani poslušali naraščajoče število okuženih in kar je še huje, vedno večje število umrlih.

Iskreno vam povem, da me zaboli, ko slišim tega ali onega, da je bolezen nevarna samo za starejše in že sicer bolne ljudi. Moj Bog. Kot bi poslušal generala, ki se pripravlja na spopad in računa, koliko ljudi bo v tej bitki izgubil. Kot da so ljudje statistika. Neobčutljivo preračunljivi smo lahko samo toliko časa, dokler na gre za moje bližnje. Med temi bolnimi so lahko moji starši, moji stari starši. Med njimi sta lahko moj dedek in babica.

Zato je sedaj na preizkušnji naša solidarnost. Nič nimam proti temu, da kdo ne gleda nase in je prepričan, da se njemu ne more nič zgoditi. Takšne vabim, da se pridružijo prostovoljcem, ki v času krize pomagajo lajšati stiske. Nihče pa si ne sme privoščiti, da bi iz sebičnosti spravljal v nevarnost koga drugega.

Zato vas vabim, da zdržimo. Pomislite na ljudi, ki so v tem času preobremenjeni; od zdravstvenih delavcev, politikov, nekaterih uradnikov, policistov, prodajalcev in toliko drugih. Vsi, prav vsi si želijo, da bi se kriza čim prej končala in bi lahko zadihali običajen delovni ritem ter čas posvečali svojim družinam. Tudi zaradi njih, iz solidarnosti do njih je prav, da se danes, jutri in v ponedeljek odpovemo sebičnosti ter ostanemo doma.

Vse vabim, da pripravimo velikonočna jedila in sodelujemo pri blagoslovu velikonočnih jedil, ki bo danes na nacionalni televiziji ob 15h. Namesto da gremo v cerkve k blagoslovu, svojim otrokom in vnukom sami povejte, kakšno sporočilo nosijo velikonočna jedila: pirhi, kruh, potica, šunka, hren in druge dobrote (mogoče lahko omeniš kaj pomenijo?)

Kristjane, pa tudi druge vabim, da se jutri ob 8.00 ob zvonjenju zvonov zberemo na velikonočnem zajtrku, ki ga bomo imeli ob isti uri po vseh naših domovih. Kakšno občestvo ljudi, povezanih v hvaležnosti in veri, ki so drug drugemu naklonjeni. Ob 10.00 boste lahko spremljali po TV sveto mašo iz mariborske stolnice. In še enkrat spodbujam, da v ponedeljek ostanemo doma. Ne gremo v Emavs. Pokličimo svoje starše, sorodnike. Predvsem pa pomislimo, koga že dolgo nismo obiskali, pa bi ga morali – in ga pokličimo. To bo pomembnejše srečanje, kot druženje za praznično mizo, čeprav je to zelo lepo.

Vlada napoveduje počasno sproščanje ukrepov. Ko sam razmišljam o tem, se zavedam, da bo to zahtevnejše, kakor je bilo sprejemanje ukrepov. V vseh nas je pričakovanje, da bomo končno zaživeli svobodno. Če hočemo ostati na kolikor toliko varni poti, bomo morali v svobodo stopati postopno, zelo previdno in bolje počasi kot prehitro. Tudi škofje bomo morali v posvetovanju s strokovnjaki dobro premisliti, na kakšen način in po kakšnih korakih odpirati pastoralno življenje po naših župnijah. Ne zato, ker bi hoteli zavlačevati, nikakor, ampak da z nepremišljenostjo ali neučakanostjo ne bi izničili vsega prizadevanja v teh tednih.

Zahvaljujem se vsem, ki nosijo levji delež boja z boleznijo, torej vsem tistim, ki si prizadevajo sprejemati in živeti ukrepe, čeprav jih bremenijo. Kakor je bilo že večkrat rečeno: skupaj zmoremo.

Vsem želim blagoslovljen praznik velike noči, ki naj v naša življenja prinese vero v vstalega Jezusa Kristusa, mir in medsebojno razumevanje. Te dobre želje namenjam še posebej bolnim, osamljenim in ostarelim. Vsi ste v mojem srcu in v mojih molitvah. Hvala lepa!