V Ribnici je bila v četrtek, 23. februarja 2023, predstavitev knjige o Antonu Ilcu in Karlu Kozini, ki sta delovala v Bruslju in vodila rusko katoliško župnijo. Na predstavitvi so sodelovali ljubljanski nadškof msgr. Stanislav Zore, msgr. Janez Pucelj in prevajalka s. Alenka Arko.

Knjigo je nadškof Zore pospremil z naslednjimi besedami:

»Pravičen si, Gospod, in pravična so vsa tvoja dela in vse tvoje poti so usmiljenje in resnica. Ti si sodnik vseh časov« (Tob 3,2). Te besede goreče Tobitove molitve so mi prišle na misel, ko sem prebiral zgodbo Vzhodnokrščanskega središča in založbe Življenje z Bogom. To središče je v povojni Evropi najprej skrbelo za ruske begunce in pregnance, potem pa se je z dejavnostjo založbe Življenje z Bogom posvetilo tiskanju Svetega pisma, molitvenikov, teoloških, filozofskih in leposlovnih besedil ter jih po različnih poteh posredovalo duhovno lačnemu in žejnemu ruskemu kristjanu. Kot je dejal metropolit Ilarion Volokolamski: »Za vse tiste, ki so hodili v cerkev v času, ko je bilo v Sovjetski zvezi izdajanje verske literature prepovedano, so bili molitveniki in Sveta pisma, objavljeni v Bruslju, velik blagoslov.«

Gornja svetopisemska misel se mi je porodila ob dejstvu, da so bile vse tri stebrne osebnosti tega središča v resnici žrtve zgodovinskih razmer. Z nedopovedljivo jasnostjo se v njihovem življenju kaže resničnost modrega izreka, da Bog med krivimi vrstami človeške zgodovine piše zlato zgodovino odrešenja. Irina Mihajlovna Posnova je v Belgijo prišla kot študentka, potem ko so po revoluciji morali iz Rusije. Anton Ic, doma iz Goriče vasi v Ribniški župniji, je ob koncu vojne skupaj z bratom in dvema sestrama odšel v Avstrijo, potem v Italijo in vstopil v bogoslove, ki ga je potem nadaljeval v Rimu v papeškem zavodu Russicum, da bi se pripravil na delo za zedinjenje Cerkva. Ker ni bilo nobene možnosti, da bi kot duhovnik šel v Rusijo, je pristal v Belgiji najprej kot odgovorni za italijanske izseljence, ki jih je bilo tam zelo veliko. Njegov rojak, Karel Kozina, iz Hrovače v Ribniški župniji, je prehodil podobno pot. Ko so dva njegova brata ubili komunisti, se je ob koncu vojne umaknil v Italijo in v Brixnu stopil v bogoslove, eno leto za Antonom Ilcem pa je tudi on šel v Russicum. V Bruselj so ga poklicali iz Bazovice pri Trstu. Vzhodnokrščansko središče je potrebovalo novo moč.

Kako čudovito je Bog v pljuskanju nasilja, ki se je razlilo čez svet, vodil poti pregnanih, da so vsak na svoj način dobili potrebna znanja, s katerimi so potem mogli voditi središče in založbo. Na svojski način se v življenjskih zgodbah vseh treh, Irine Posnove, Antona Ilca in Karla Kozine, potrjuje resničnost slovite Tertulijanove misli: »Kri mučencev, seme novih kristjanov.«
Čeprav se njihova življenja niso iztekla v krvi mučeništva, so bili v zvrhani meri deležni preganjanja in trpljenja. A čeprav je Satan z vso ihto sejal ljuljko, da bi uničil polja Božjega kraljestva, je Bog poti treh pregnancev nazadnje združil v Brustju, od koder so seme besede in misli sejali po širni Rusiji.

Njhovo delovanje ni izviralo iz gorečniške zanesenosti. Ne. V resnici so živeli za Kristusa in za duše. Zanje je bila rešitev duš vrhovni zakon. Obenem pa so vse svoje delovanje gradili na temeljitem poznavanju razmer. Pravzaprav so iz dogodka v dogodek brali znamenja časov in na ta znamenja odgovarjali iz molitve, študija in navdiha Duha. Kako uspešni so bili, kaže izjava enega izmed vodilnih sodelavcev propagande Komunistične partije Sovjetske zveze, ki je obiskal svetovno razstavo v Bruslju leta 1958, na kateri je bil tudi vatikanski pavilion in v okviru tega paviljona tudi Vzhodnokrščansko središče in založba Življenje z Bogom. Z mislijo na sodelavce tega paviljona je dejal: »Da, ti ljudje znajo delati z našimi ljudmi.«

Pri delu jim je bil velika spodbuda in opora ekumenski duh, ki je zavel iz sadov 2. Vatikanskega koncila, zlasti iz Odloka o ekumenizmu. Pa tudi sami so bili globoko prežeti z ekumensko mislijo, a ne v smislu, da bi bilo potrebno pravoslavne kristjane narediti za katoličane, ampak da je treba pravoslavnim kristjanom pomagati, da bodo mogli bolj pristno živeti svojo vero. Njhovega duha lepo razodeva misel Irine Posnove o ciljih središča v intervjuju za revijo Russia Cristiana januarja leta 1981 : »Pomagati ruskim ljudem spoznati in vzljubiti Kristusa ter hkrati upoštevati, da so dogmatične razlike, kot je namignil neki ruski pravoslavni duhovnik, neke vrste med na kruhu, brez katerega se vseeno lahko popolnoma znajdemo, tako kot so se znašli kristjani prvih stoletij.
/…../ Izhajati moramo iz Jezusove molitve: ‘posvečeno bodi tvoje ime, pridi k nam tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja.’ Če bo njegovo ime posvečeno med nami in z nami, če bo njegovo kraljestvo prišlo k nam in bo usmerjalo naše korake, da se bo njegova volja izpolnila v nas, potem bomo vsi kristjani eno.«

Ko občudujem čudovito delo Duha, ki ga je uresničil v tistih, ki so mu bili poslušni, se obenem tudi zahvaljujem vsem, ki so sprejeli pobudo msgr. Janeza Puclja in pozorno skrb msgr. dr. Ivana Jurkoviča, takrat apostolskega nuncija v Moskvi, in iz svojih spominov napisali pričujočo knjigo, ki je o »bruseljskem čudežu« naprej spregovorila bralcem v Rusiji, sedaj pa jo dobivamo tudi v slovenskem prevodu. Tudi v tej knjigi lahko doživljamo vesoljnost svete Cerkve.

Foto: p. Ivan Rampre DJ