Starokrščansko izročilo ve povedati, da so nekateri apostoli po Jezusovem vnebohodu in prihodu Svetega Duha oznanjali evangelij skupaj. Med temi naj bi bila tudi Simon in Juda, ki ju na vseh seznamih apostolov v evangelijih najdemo na desetem in enajstem mestu – na dvanajstem, zadnjem, je vselej izdajalec Juda Iškariot. Zaradi tega sta apostola Simon in Juda neločljivo povezana tudi na vseh svetniških koledarjih katoliške Cerkve in njun praznik obhajamo 28. oktobra.

Simona – ime pomeni ‘Bog je uslišal’ – sta bila med apostoli dva: prvemu je Jezus, ko ga je poklical, dodal vzdevek Peter (Skala), drugega evangelist Luka imenuje Gorečnik, Marko pa Kananejec, kar je isto v hebrejskem jeziku. To daje slutiti, da je pripadal stranki zelotov, ki je bila prežeta s politično obarvanim mesijanizmom. O njegovem življenju vemo prav malo zanesljivega. Mnogi razlagalci Svetega pisma sodijo, da je bil Simon rodni brat Juda Tadeja in Jakoba mlajšega, prvega jeruzalemskega škofa, ki ga je dal veliki duhovnik Anan leta 62 kamnati. Simon naj bi ga nasledil na škofijskem sedežu v Jeruzalemu. Preden so Rimljani začeli leta 70 oblegati Jeruzalem, je Simon, ki je imel pred očmi Jezusovo napoved o razdejanju Jeruzalema, svoje vernike izpeljal iz mesta. Za časa cesarja Trajana (98–117) je nastopilo veliko preganjanje kristjanov in med tem viharjem je leta 107 kot junaški mučenec dal svoje življenje za Kristusa tudi jeruzalemski škof Simon, ki je bil tedaj star že blizu 120 let. Po drugem izročilu pa naj bi Simon Gorečnik oznanjal evangelij v Egiptu in Juda Tadej v Mezopotamiji, nazadnje pa naj bi delovala skupaj v Perziji. Tam so poganski duhovniki Juda pobili s koli, Simona pa po hudem mučenju prežagali, zato Juda upodabljajo s kiji, Simona pa z žago.

Vir: Revija Ognjišče