Loading Dogodki

26. septembra obeležujemo svetovni dan migrantov. Papež Frančišek je že maja ob tej priložnosti napisal poslanico:

Dragi bratje in sestre!

V okrožnici Fratelli tutti (Vsi bratje) sem izrazil skrb in željo, ki imata še vedno pomembno mesto v mojem srcu: »Po zdravstveni krizi bi bil še slabši odziv, če bi se še bolj vročično pogreznili v porabništvo in nove oblike samoljubne samozaščite. Bog daj, da na koncu ne bi bili več ‘drugi’, ampak samo ‘mi’« (št. 35).

Zato sem pomislil, da bi sporočilo za 107. svetovni dan migrantov in beguncev posvetil tejle temi: »Proti vedno večjemu mi«; s tem sem hotel pokazati jasno obzorje za našo skupno pot na tem svetu.

Zgodovina »mi«
To obzorje je navzoče v samem Božjem stvariteljskem načrtu: »Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril.

Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: ‘Bodita rodovitna in množita se’« (1 Mz 1,27-28). Bog nas je ustvaril kot moške in ženske, različna in dopolnjujoča se bitja, da bi skupaj oblikovali mi, katerega namen je postajati vedno večji z množenjem generacij. Bog nas je ustvaril po svoji podobi, po podobi svoje troedine Biti, občestva v različnosti.

In ko se je človeško bitje zaradi nepokorščine oddaljilo od Boga, je ta v svojem usmiljenju hotel pot sprave ponuditi ne samo posameznikom, ampak ljudstvu, nekemu mi, ki mu je bilo namenjeno, da vključi celotno človeško družino, vse narode: »Glej, prebivališče Boga med ljudmi! In prebival bo z njimi, oni bodo njegova ljudstva in Bog sam bo z njimi, njihov Bog« (Raz 21,3).

Zgodovina zveličanja je torej neki mi na začetku in mi na koncu, v središču pa je skrivnost Kristusa, umrlega in vstalega, »da bi bili vsi eno« (Jn 17,21). Sedanji čas pa nam kaže, da je tisti mi, ki ga je hotel Bog, zlomljen in razdrobljen, ranjen in izmaličen. To se potrjuje zlasti v časih velikih kriz, kakršna je sedaj pandemija. Zaprti in nasilni nacionalizmi (prim. Vsi smo bratje, 11) in radikalni individualizem (prim. prav tam, 105) nas drobijo in delijo tako v svetu kot znotraj Cerkve. Najvišjo ceno pa plačujejo tisti, ki najlažje postanejo drugi: tujci, migranti, odrinjeni, ki živijo na bivanjskih obrobjih.

V resnici smo vsi v istem čolnu in smo poklicani, da si prizadevamo, da ne bo več zidov, ki nas ločujejo, da ne bo več drugih, ampak bo samo mi, velik kot celotno človeštvo. Zato ob tem dnevu pošiljam dvojni poziv, da bi skupaj hodili k vedno večjemu mi, pri čemer se najprej obračam na katoliške vernike, potem pa na vse moške in ženske na svetu.

Vedno bolj katoliška Cerkev
Za člane katoliške Cerkve ta poziv pomeni prizadevanje, da bi bili vedno bolj zvesti temu, da so katoličani, ko uresničujejo, kar je sv. Pavel priporočal skupnosti v Efezu: »Eno telo in en Duh, kakor ste tudi bili poklicani v enem upanju svojega poklica. En Gospod, ena vera, en krst« (Ef 4,4-5).

Pravzaprav je katoliškost Cerkve, njena vesoljna resničnost, ki zahteva, da jo sprejmemo in živimo v vsakem obdobju v skladu z voljo in milostjo Gospoda, ki nam je obljubil, da bo vedno z nami, vse do konca časov (prim. Mt 28,20). Njegov Duh nas usposablja, da objamemo vse, da gradimo občestvo v različnosti, ko usklajuje razlike, ne da bi kadarkoli vsiljeval izenačenost, ki razoseblja. V srečanju z različnostjo tujcev, migrantov, beguncev, in v medkulturnem dialogu, ki lahko privre iz njega, nam je dana priložnost, da rastemo kot Cerkev, da se medsebojno bogatimo. Kjerkoli je, je vsak krščeni polnopravni član lokalne cerkvene skupnosti, član ene same Cerkve, prebivalec ene hiše in član edine družine.

Katoliški verniki so poklicani, da si vsak v skupnosti, v kateri živi, prizadevajo, da bi Cerkev postajala vedno bolj vključujoča, ko nadaljuje poslanstvo, ki ga je Jezus Kristus zaupal apostolom: »Spotoma pa oznanjajte in govorite: ‘Nebeško kraljestvo se je približalo.’ Bolnike ozdravljajte, mrtve obujajte, gobave očiščujte, demone izganjajte. Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte« (Mt 10,7-8).

Danes je Cerkev poklicana, da stopi na ceste bivanjskih obrobij, da zdravi ranjene in išče izgubljene, brez predsodkov ali strahu, brez prozelitizma, pač pa pripravljena razširiti svoj šotor, da bo sprejel vse. Med prebivalci obrobij bomo našli veliko migrantov in beguncev, razseljenih oseb in žrtev trgovine z ljudmi, za katere Gospod želi, da se jim izkaže njegova ljubezen in oznani njegovo odrešenje. »Sodobni migracijski tokovi predstavljajo novo ‘misijonarsko’ mejo, privilegirano priložnost za oznanjevanje Jezusa Kristusa in njegovega evangelija, ne da bi se premaknili iz svojega okolja, za konkretno pričevanje krščanske vere v ljubezni in v globokem spoštovanju za druge verske izraze. Srečanje z migranti in begunci drugih veroizpovedi in verstev je rodovitna podlaga za razvoj iskrenega in bogatega ekumenskega in medverskega dialoga« (Nagovor narodnim direktorjem za Pastoralo migrantov, 22. septembra 2017).

Vedno bolj vključujoč svet
Vsem moškim in ženskam sveta je namenjen moj klic, naj skupaj hodimo proti vedno večjemu mi, da bi na novo uredili človeško družino, da bi skupaj gradili svojo prihodnost pravičnosti in miru s tem, da zagotovimo, da nihče ne bo ostal izključen.

Prihodnost naših družb je »barvna« prihodnost«, obogatena z različnostjo in medkulturnimi odnosi. Posebno ljuba mi je podoba Jeruzalemskega ljudstva, ki na dan »krsta« Cerkve ob binkoštih posluša oznanilo odrešenja takoj po prihodu Svetega Duha: »Parti, Medijci in Elámci in tisti, ki prebivamo v Mezopotamiji, Judeji in Kapadokiji, v Pontu in Aziji, v Frigiji in Pamfiliji, v Egiptu in v libijskih krajih blizu Cirene, in mi iz Rima, ki se zdaj mudimo tukaj, Judje in spreobrnjenci, Krečáni in Arabci – vsi jih slišimo, kako v naših jezikih oznanjajo velika Božja dela« (Apd 2,9-11).

To je ideal novega Jeruzalema (prim. Iz 60; Raz 21,3), kjer so vsa ljudstva združena v miru in slogi ter slavijo Božjo dobroto in čudeže stvarstva. Za dosego tega ideala pa si moramo vsi prizadevati, da bi podrli zidove, ki ločujejo, in zgradili mostove, ki pospešujejo kulturo srečanja, zavedajoč se notranje medsebojne povezanosti, ki obstaja med nami. S tega vidika nam sodobne migracije nudijo priložnost, da premagamo svoje strahove in se pustimo obogatiti z različnostjo daru vsakega posameznika. Tedaj lahko, če to hočemo, meje spremenimo v privilegirana mesta srečanja, kjer lahko vzcveti čudež vedno večjega mi.

Vse moške in ženske sveta prosim, naj dobro uporabijo darove, ki jim jih je Gospod zaupal, da bodo njegovo stvarstvo ohranjali in ga delali še lepšega. »Neki človek plemenitega rodu je odpotoval v daljno deželo, da bi si pridobil kraljevsko oblast in se vrnil. Poklical je svojih deset služabnikov, jim razdelil denar, deset min, in dejal: ‘Trgujte, dokler ne pridem’« (Lk 19,12-13). Gospod bo od nas zahteval račun o našem delovanju! Da bi našemu skupnemu domu zagotovili pravo oskrbo, se moramo izgrajevati v vedno večji in vedno bolj soodgovoren mi, v trdnem prepričanju, da je vsako dobro na svetu storjeno sedanjim in prihodnjim rodovom. Gre za osebno in skupno prizadevanje, ki prevzame odgovornost za vse brate in sestre, ki še vedno trpijo, ko skušamo uresničiti bolj trajnosten, uravnotežen in vključujoč razvoj. To prizadevanje ne dela razlik med domačini in tujci, med prebivalci in gosti, ker gre za skupni zaklad, iz katerega skrbi in koristi nihče ne sme biti izključen.

Sanje se začenjajo
Prerok Joel je napovedoval mesijansko prihodnost kot čas sanj in videnj, ki jih navdihuje Duh: »Potem se bo zgodilo: Razlil bom svojega duha na vse meso in prerokovali bodo vaši sinovi in vaše hčere, vaši starčki bodo sanjali sanje, vaši mladeniči bodo gledali videnja« (3,1). Poklicani smo, da sanjamo skupaj. Ne se bati sanjati in sanjati skupaj, kot eno samo človeštvo, kot sopotniki na istem potovanju, kot sinovi in hčere iste zemlje, ki je naš skupen dom, vsi sestre in bratje (prim. okrožnica Vsi smo bratje, 8).

Molitev
Sveti in ljubljeni Oče,
tvoj Sin Jezus nas je naučil,
da je v nebesih veliko veselje,
ko se najde nekdo,
ki je bil izgubljen,
ko je nekdo,
ki je bil izključen, odklonjen ali zavržen,
sprejet v naš mi,
ki tako postaja vedno večji.

Prosimo te, vsem Jezusovim učencem
in vsem ljudem dobre volje
nakloni milost, da bodo izpolnjevali tvojo voljo v svetu.
Blagoslovi vsako gesto sprejemanja in pomoči,
ki tistega, ki je bil v izgnanstvu,
postavlja nazaj v mi skupnosti in Cerkve,
da bo naša zemlja mogla postati takšna,
kakršno si ti ustvaril;
skupen dom vseh bratov in sester. Amen.

Rim, Sv. Janez v Lateranu, 3. maja 2021, praznik svetih apostolov Filipa in Jakoba.

 

Vir: Vatican News – slovenska redakcija