Cerkveno leto

V teku stoletij je Cerkev izoblikovala cerkveno leto, to je »povabilo kristjanom, naj odstranijo razdaljo 2000-ih let, ki so pretekla od rojstva Jezusa Kristusa. Le povabilo, naj postanemo ‘istočasni’ s tedanjimi dogodki – za božič v Betlehemu, na veliko noč in na binkošti v Jeruzalemu.« (Egon Kapellari, Človeški čas v božjem času, 7)

»Dobra mati Cerkev ima za svojo dolžnost, da na določene dni v letu obhaja sveti spomin odrešilnega dela svojega božjega Ženina. Vsak teden se na dan, ki ga je začela imenovati Gospodov dan, spominja njegovega vstajenja; enkrat v letu, ob največjem prazniku velike noči se ga posebej spominja hkrati z njegovim blaženim trpljenjem.
Celotno Kristusovo skrivnost pa razgrne v teku leta: od učlovečenja in rojstva do vnebohoda, do binkoštnega praznika in do pričakovanja blaženega upanja in Gospodovega prihoda.
Ko na ta način obhaja skrivnost odrešenja, odpira bogastvo moči in zasluženja svojega Gospoda, in sicer tako, da te skrivnosti v vsakem času na neki način postanejo navzoče, verniki pa pridejo z njimi v stik in se napolnjujejo z zveličavno milostjo.« (II. vatikanski koncil, Konstitucija o svetem bogoslužju 102)

Adventni čas