V četrtek, 28. februar 2013 zvečer ob 20. uri je katoliška Cerkev vstopila v obdobje sede vacante. Benedikt XVI. ni več papež. Apostolski sedež je izpraznjen. Natanko ob 20. uri so se zaprla velika lesena vrata apostolske palače v Castel Gandolfu in švicarska garda je predala varovanje Benedikta XVI. žandarmeriji. Zaslužni papež Benedikt XVI. v Castel Gandolfu ostaja približno dva meseca, nato pa se bo vrnil v Vatikan in bival v samostanu Mater Ecclesiae (Mati Cerkve). Točno ob 20. uri zvečer je kamerlengo kardinal Tarcisio Bertone zapečatil tudi papeško stanovanje v apostolski palači v Vatikanu.

V petek, 1. marec 2013 je kardinal Angelo Sodano, dekan kardinalskega zbora, že sklical prvo srečanje kardinalov, kot to določa apostolska konstitucija Universi Dominici gregis. Prva splošno zasedanje bo potekalo danes, ponedeljek, 4. marca 2013, ob 9 uri in 30 minut v novi sinodalni dvorani Avle Pavla VI. Predvideno je tudi že drugo zasedanje, in sicer popoldne ob 17. uri istega dne. Kardinali bodo med zasedanji določili tudi datum, ko se bodo uradno začele volitve novega papeža. Papeža bo volilo 116 kardinalov.

Izraz ‘sede vacante’ ali v prevodu ‘prazen sedež’ označuje obdobje od prenehanja petrinske službe nekemu papežu do izvolitve novega. To obdobje ureja apostolska konstitucija Universi Dominici gregis, ki jo je izdal Janez Pavel II. 22. februarja 1996. Kot določa dokument, v času izpraznitve apostolskega sedeža prenehajo službe vsem glavnim vodstvenim osebam kurije, to je kardinalom in škofom, ki vodijo dikasterije, vključno z državnim tajnikom. V tem času se zakoni ne morejo spremeniti, naprej tečejo samo redni posli. O neodložljivih zadevah in vprašanjih večjega pomena odloča večina kardinalskega zbora. Služba ne preneha kamerlengu, to je sedaj kardinal Tarcisio Bertone, in velikemu penitenciariju, ki je kardinal Manuel Monteiro de Castro.

V času sede vacante in še posebej med volitvami Petrovega naslednika, je Cerkev na poseben način povezana s kardinali, ki volijo papeža, in moli za novega papeža kot dar Božje dobrote in previdnosti, piše v dokumentu Universi Dominici gregis. Po zgledu prve krščanske skupnosti, o kateri je govora v Apostolskih delih, mora vesoljna Cerkev, duhovno povezana z Jezusovo Materjo Marijo, enodušno vztrajati v molitvi. Na ta način izvolitev novega papeža ne bo dogodek, ki je ločen od Božjega ljudstva in se nanaša samo na kardinale volivce, ampak je povezan s celotno Cerkvijo. Dokument na poseben način poziva k molitvi tudi tiste kardinale, ki zaradi starosti ne morejo sodelovati na konklavah – teh je sedaj 90. Ravno zaradi posebne povezanosti s svetim sedežem, naj kot kardinali vodijo Božje ljudstvo. To se naj v molitvi zbira v patriarhalnih bazilikah v Rimu in tudi v svetiščih krajevnih Cerkva, da bi z vztrajno in gorečo molitvijo, predvsem v času volitev, od Vsemogočnega izprosili pomoč in luč Svetega Duha, ki sta potrebni kardinalom volivcem. V apostolski konstituciji je tudi zapisano, naj tisti, ki bo izvoljen za papeža, ne odkloni službe, v katero je poklican, zaradi strahu pred njegovo težo, ampak ponižno sprejme božjo voljo. Bog ga bo namreč podpiral s svojo roko, mu pomagal opravljati naloženo mu službo ter mu dal moč, da ne bo klonil pod njegovo težo, piše v konstituciji.

P. Federico Lombardi, direktor Radia Vatikan, je v tedenskem komentarju dejal: »Zadnja dva dneva pontifikata Benedikta XVI. bosta zagotovo ostala vtisnjena v spomin številnih oseb in bosta zaznamovala pomemben korak, nov in neznan, v zgodovini Cerkve, ki je na poti. Za mnoge je bilo kot odkritje papeževe človeškosti in duhovnosti, za druge potrditev njegove ponižnosti in obenem globokega življenja vere.
Če je papež Wojtyla z občudovanja vrednim pogumom pred očmi sveta pričeval o svoji veri s trpljenjem in boleznijo, je papež Ratzinger z nič manj poguma pričeval o tem, kako pred Bogom sprejeti starostne omejitve in premišljeno ravnati glede izvajanja odgovornosti, ki mu jo je zaupal Bog. Oba sta nas, ne samo s svojim učenjem, ampak tudi in morda celo bolj s svojim življenjem, naučila, kaj pomeni vsak dan iskati in najti Božjo voljo za nas in našo službo, tudi v najpomembnejših situacijah človeškega življenja.
Kot nam je papež sam dejal, njegova odpoved pontifikatu ni na nikakršen način zapustitev prejetega poslanstva in še manj vernikov. Je izročitev Cerkve Bogu v gotovem zaupanju, da jo bo On še naprej vodil. S ponižnostjo in vedrino je Benedikt XVI. zatrdil, da je poskušal narediti vse, kar je bilo mogoče, da bi dobro služil Cerkvi; Cerkvi, ki ni njegova, ampak je Božja in ki po nenehnem delovanju Svetega Duha živi, raste in se prebuja v dušah.
V tem smislu je odhod papeža Benedikta XVI. povabilo vsem k molitvi in odgovornosti. Najprej seveda povabilo kardinalom, ki jim pripada naloga izvolitve novega naslednika; in nič manj povabilo vsej Cerkvi, ki mora z molitvijo spremljati volivce in bo morala z molitvijo spremljati tudi novega papeža pri njegovi nalogi oznanjevanja evangelija za dobro Cerkve in človeštva ter pri vodenju skupnosti k vedno večji zvestobi Kristusovemu evangeliju. Kajti tega noben papež ne more početi sam. To bomo torej počeli tudi mi, skupaj z njim. ‘Papež emeritus’ nas bo še naprej spremljal in– kot so se glasile njegove zadnje besede – si pri tem prizadeval z vsem svojim srcem, svojo ljubeznijo, svojo molitvijo, svojim premišljevanjem. Hvala, papež Benedikt!«

V baziliki sv. Petra vsak večer pred sveto mašo poteka posebna molitev za kardinale. V kapeli Sv. Rešnjega Telesa bazilike sv. Petra se tri redovnice kontemplativnega reda menjajo v molitvi pred Najsvetejšim.