Rosite, nebesa, od zgoraj in oblaki naj dežujejo pravičnost. Odpre naj se zemlja in rodi rešitev, naj hkrati požene pravičnost. Te Izaijeve besede so nas skozi ves advent nagovarjale najbolj znani adventni pesmi: Vi oblaki ga rosite ali zemlja naj ga da.

V letošnjem adventu me je ta prošnja posebej nagovarjala. Pa ne samo to. To je bila tudi moja prošnja, skupaj s prerokom in z vsemi vernimi, ki so molili s to pesmijo, sem tudi sam prihajal pred Boga in ga prosil za »Zveličarja sveta«.

Preveč so namreč bolele razmere v velikem svetu in v naši domovini, da bi moglo zadoščati prižiganje svečk na adventnem vencu. Tako na tistem po naših cerkvah kot tudi na tistih po naših domovih. Lepo se je zazreti v širjenje luči, ko je na vencu vedno več plamenov, lepo. Lepo je zreti v jaslice in se prepustiti idiličnosti upodobitve Božjega rojstva. A potem udari v misel in v srce, da milijoni civilistov, med njimi tudi ogromno otrok, preživlja čas v zakloniščih. Brez adventnih pesmi in brez »svete noči«, ker jih preglasi rohnenje izstrelkov in trušč eksplozij. Pa ne gre samo za Ukrajino. Toliko drugih krajev po svetu je, kjer množice trpijo, trepetajo za jutrišnji dan in hrepenijo po miru. Morda tudi pri nas, za sosednjimi vrati.

Je to hrepenenje utvara? Je to prevara, ki naj uspava človekovo pamet in srce, ker ne more sprejeti človeka takega, kakršen je: pohlepen in nasilen? Ne, prav je imel sv. Avguštin, ko je rekel, da je naše srce ustvarjeno k Gospodu. In dokler ni pri Gospodu, je nemirno.

Zato ob letošnjem božiču Jezusa še posebej težko pričakujemo. Potrebujemo ga, da s svojo navzočnostjo prinese poganjke upanja ljudem, ki obupujejo. Potrebujemo ga, da s svojo navzočnostjo prinese luči ljudem, ki jih je začela zalivati tema. Potrebujemo ga, da bomo ponovno odkrili dostojanstvo vsakega človeka in vsake družine.

Potrebujejo ga očetje in mame, ki svojim otrokom ne morejo dati kruha in varnosti. Naj ob Jezusu, ki leži v jaslih, spoznajo, da otroci najprej in predvsem potrebujejo očeta in mamo, da potrebujejo ljubezen in nežnost. In tega ne ponuja noben katalog in nobena prodaja po spletu.

Potrebujejo ga ljudje, ki si ne morejo privoščiti strehe nad glavo. Ob njem, ki je bil rojen v hlevu, lahko spoznajo, da dostojanstva človeku ne daje okolje in razkošje, ampak da mu dostojanstvo pripada, ker je Bog v Kristusu postal njegov brat.

Potrebujemo ga mi vsi, dragi dobri ljudje, potrebujemo ga, da se ne bomo navadili na svet nasilja in krivic, potrebujemo ga, da ob srečanju s človekom ne bomo pogledali stran. Vsi ga potrebujemo, da bomo v svetu, kakršen je, ob njem, ki je zaradi nas in zaradi našega zveličanja postal človek, tudi mi vedno bolj postajali ljudje, da bomo v sebi in v drugih odkrivali Božjo podobo.

Vsem želim blagoslovljen božič. Prosim vas, da zaradi Kristusa nekomu, ki ni iz vašega kroga, storite nekaj dobrega. V novem letu pa vas vabim, da začnemo dejavno spreminjati svet na bolje – z majhnimi a pogumnimi dejanji ljubezni.

msgr. Stanislav Zore OFM

ljubljanski nadškof metropolit

Objavljeno 24. 12. 2022

Podobni prispevki