Spoštovani gospod slavljenec, biseromašnik prelat Vinko Prestor, spoštovani g. župnik in dekan Urban Kokalj, dragi bratje duhovniki, cenjeni sorodniki našega jubilanta, dragi njegovi prijatelji, dragi šenčurski farani, dragi bratje in sestre.

Biserna maša je priložnost, da se Bogu zahvalimo, ker ne neha spremljati svojega ljudstva in skrbeti zanj z očetovsko ljubeznijo. V tej skrbi za svoje ljudstvo mu pošilja duhovnike, da ljudstvu oznanjajo Božjo besedo, ga posvečujejo z zakramenti in ga vodijo po poti proti nebesom. Seveda pa je prav, da se ob takšni priložnosti zahvalimo tudi jubilantu, saj je tako visok jubilej, kot je šestdeset let duhovniškega služenja, znamenje zveste službe in vztrajnosti v ugodnih in neugodnih okoliščinah (prim. 2 Tim 4,2). S tem so nam jubilanti zgled zvestobe sprejetim odločitvam, zgled zvestobe danim obljubam in obenem zgled globokega zavedanja, ki ga je apostol Pavel izrazil z besedami: »Vem, komu sem veroval,« (2 Tim 1,12).

Duhovniško posvečenje je naš dragi gospod prelat prejel leta 1961. Marsikoga izmed nas takrat še ni bilo na svetu, nekateri smo komaj dobro shodili in čebljali prve besede v veselje našim staršem. On pa je takrat naredil prve korake k oltarju, prve korake v spovednico, prve korake k bolnikom in umirajočim. Takrat je delal prve korake služenja Božjemu ljudstvu in pogumne hoje za Kristusom, Učiteljem in bratom. Kako zanimiva bi bila tale pridiga, če bi sedaj lahko postavil našemu jubilantu vprašanje, s kakšnim srcem je prvič izgovarjal posvetilne besede pri sveti maši. Ali pa kako je prvič kot duhovnik stopil v spovednico ter nastavil uho in srce za skesano spoved in prošnjo za odvezo. Pa ne bom mučil našega jubilanta. Morda nam bo potem v nekaj besedah sam povedal, kako je bilo. Bi ga pa rad sedaj prosil, da nam podeli svoj biseromašni blagoslov, za katerega pobožno sklonimo svoje glave in pripravimo svoja srca.

Gospodu prelatu se zahvaljujem za blagoslov.

Govoril sem o zgledu zvestobe sprejetim odločitvam, zgledu zvestobe danim obljubam in o zgledu globokega zavedanja, komu je veroval. Toda naš jubilant je bil za zgled postavljen že prej, že v gimnazijskih letih. Gimnazijo je obiskoval v Kranju. Očitno so mu ljudje zaupali, zato ga je soseda prosila, da bi ji napisal pismo, ki je bilo namenjeno v tujino. Rad je ustregel. A pismo je dobila v roke Udba, ta pes čuvaj komunističnega režima. Zaslišanja se niso ozirala ne na človekove pravice ne na njegovo dostojanstvo. Delovali so po načelu, da cilj posvečuje sredstva. Cilj pa je bil izsiliti priznanje. Danes različni varuhi človekovih pravic protestirajo, če od polnoletnega dijaka zahtevajo odgovornost za njegovo ravnanje. Nihče pa ni protestiral, ko so dijaka surovo pretepali. Vendar je vzdržal. Niso ga mogli zlomiti. Spet se lahko spomnimo Pavlovih besed: »Bog nam ni dal duha boječnosti, temveč duha moči, ljubezni in razumnosti. Nikar se torej ne sramuj pričevanja za našega Gospoda« (2 Tim 1,7-8). Obsodba je bila kruta: »Sedemnajst let zapora s prisilnim delom za zgled šolski mladini, pet let odvzema državljanskih pravic, pa še pet let izgona iz domačega kraja v Krško. Bil sem že vnaprej obsojen,« je povedal v oddaji Pričevalci.

Še enkrat se je pokazalo, kako zelo je res, da človek obrača, Bog pa obrne. Dijaka Vinka so hoteli narediti za zgled, ki naj bi šolsko mladino posvaril pred »nepremišljenim« delovanjem. On pa je po Božjem klicu in izvolitvi postal zgled duhovniškega življenja in zavzetosti za Cerkev in za človeka. Priča poguma in zvestobe Kristusu. Gospod prelat, hvala vam za ta zgled. Ta zgled je obdržal vse do danes, ko obhajamo njegovo biserno mašo in se veselimo njegove čilosti pri triindevetdesetih letih starosti.

Duhovniško posvečenje je naš jubilant prejel od Božjega služabnika škofa Antona Vovka, ki je bil tudi sam velik zgled poguma in gorečnosti za Božjo stvar. V prošnjo za njegovo beatifikacijo molimo: »O Bog, v škofu Antonu Vovku si dal svojemu ljudstvu dobrega pastirja in pogumnega pričevalca za vero v času preizkušnje.« In ta, preizkušeni pastir, ki je pretrpel požig v Novem mestu, je položil roke na diakona, ki je bil deležen pretepanja in zapora, in mu podelil službo duhovnika. Dva, ki sta skozi trpljenje in preizkušnjo spoznala pravi Kristusov obraz, obraz njega, za katerega Izaija pravi: »Svoj hrbet sem nastavljal tistim, ki so me bíli, svoje lice tistim, ki so mi pulili brado. Svojega obraza nisem skrival pred sramotenjem in pljunki« (Iz 50,6). Hvala tudi za ta zgled in pričevanje.

V današnjem evangeliju srečujemo Jezusa, ki je med ljudmi, ki ozdravlja in oživlja. Preseneča nas, s kakšno pozornostjo je Jezus med ljudmi. Takoj je prisluhnil prošnji očeta, ki je prišel prosit za svojo hčerko, ki je umirala. In Jezus je brez odlašanja odšel za njim. A istočasno je zahrepenela po ozdravljenju tudi žena, ki je svojo bolezen prenašala dvanajst let in nikjer ni našla izboljšanja. Žena se mu je približala od zadaj, skoraj kradoma. V sebi je bila trdno prepričana, da bo za njeno ozdravljenje dovolj, če se dotakne samo roba njegove obleke. Kot bi želela ostati skrita v anonimnosti množice. Od zadaj se je dotaknila roba njegovega plašča.

Jezus pa se je obrnil in ji pokazal svoj obraz. Podobno kot v Jairovi hiši, kjer je vse poslal ven; z njim so ostali samo starši in nekaj učencev. Jezus je deklico prijel za roko in jo ogovoril po aramejsko.

Jezus je ljudem vedno pokazal obraz in ta obraz sta predstavljala pogled in beseda. Jezus je hotel videti njo, ki se ga je dotaknila in ko jo je zagledal, jo je ogovoril. In v tem srečanju z Jezusom je tudi žena ponovno odkrila samo sebe, brez sence zla in trpljenja.

Stara legenda pripoveduje, da je ta žena bila Veronika, ki je potem Jezusu obrisala obraz med njegovim križevim potom. Čeprav gre samo za legendo, je ganljivo pomisliti, da je ta žena, ki je bila poklicana, da mimo svojih namenov in želja vidi Jezusov obraz, postala tista žena, ki je na križevem potu Jezusu izkazala dejanje usmiljenja in od njega prejela odtis obličja, ki ga je kri vtisnila v prt njenega sočutja.

To je Božje obličje, obličje, ki se izroča v krvi, ker se izroča v ljubezni. In ko se izroča, ozdravlja, spreminja naše obličje, ko nas obuja k polnosti življenja, ki je prav v tem, da osebno, iz obličja v obličje, srečamo Boga in njegovo skrivnost.

To je tudi stalno duhovnikovo poslanstvo. Biti tam, kjer ga ljudje potrebujejo in tako, kakor ga ljudje potrebujejo. Vsakemu človeku, čeprav morda šele tipaje, kakor Nikodem, ki je prihajal ponoči, da se je pogovarjal z Jezusom, pokazati obraz ljubezni, pokazati Božji obraz. Čeprav je morda ravno na nujni poti, kot je bil Jezus, saj je Jairova hčerka umirala, ne sme spregledati in še manj poteptati vere, s katero se mu nekdo približa skrivaj, morda celo s strahom, pa kljub temu z velikim zaupanjem. Morda se premalokrat zavedamo, koliko zadrege imajo velikokrat ljudje, ki se namenijo potrkati na duhovnikova vrata. Naš pogled in naša beseda morata strah pregnati in okrepiti tiste začetke vere, s katero ljudje prihajajo k nam. Za duhovnika pravimo tudi, da je drugi Kristus. Biti drugi Kristus pa pomeni tudi, da moramo ljudem kazati Kristusov obraz, njegovo ljubezen.

Kako je to mogoče, ko pa smo tudi duhovniki tisti, ki potrebujemo Jezusov obraz, njegov pogled in njegovo besedo, da moremo živeti na polno. Naj na to odgovori beseda našega slavljenca: »Veliko sem molil, to mi je dajalo upanje in tudi moč za prenašanje vsega, včasih zelo hudega zaporniškega življenja.« Takšna molitvena zvestoba sem prepričan, da bo tudi naše življenje oprostila vseh vezi in ga naredila polnega v Njem, ki mi daje moč. Bog naj vas blagoslovi, gospod biseromašnik. Amen.

Foto: spletna stran Župnije Šenčur

Objavljeno 27. 06. 2021

Podobni prispevki