Slovesno praznovanje godu zavetnika Zavoda sv. Stanislava se je v četrtek, 13. novembra 2014, zlilo v veselje in ponos ob treh dogodkih, ki so letošnje šolsko leto posebej zaznamovali: ustanovitev nove enote Vrtca Dobrega pastirja, odprtje novih prostorov Osnovne šole Alojzija Šuštarja in 20. obletnica delovanja Jegličevega dijaškega doma.

Osrednja dogodka tega dne sta bila maša v župnijski cerkvi sv. Vida in akademija v Zavodu sv. Stanislava. V skladu s poslanstvom Zavoda sv. Stanislava je bilo ta večer poudarjeno predvsem dejstvo, da človek, še posebno mlad, raste, resnično živi in pušča sled, tam, kjer je iztrgan iz osamljenosti in vključen v skupnost.
V tem smislu so bili v program vpleteni tudi najpomembnejši vsebinski poudarki novo oblikovanih vzgojnih načel in etičnega kodeksa, ki usmerjajo delovanje učiteljev. Vzgoja v razredni skupnosti je vedno dialog med učiteljem in učencem, pri katerem morata drug drugega sprejemati in modro upoštevati enkratnost posameznika. Praznični dan je izzvenel predvsem v zahvali za sledi, ki jih puščajo vse enote v Zavodu sv. Stanislava v mladih, njihovih družinah, naši družbi in Cerkvi na Slovenskem.

Praznično popoldne se je začelo s sv. mašo, ki jo je ob somaševanju škofov in številnih duhovnikov daroval apostolski administrator msgr Andrej Glavan. Glasbeno so mašo oblikovali Mladinski mešani zbor sv. Stanislava Škofijske klasične gimnazije, Komorni zbor Megaron in Godalni orkester Glasbene šole v Zavodu sv. Stanislava, ki so krstno izvedli delo Missa Sancti Fransisci Assisiensis skladatelja Damijana Močnika. Apostolski administrator ljubljanske nadškofije msgr. Andrej Glavan se je v svoji pridigi najprej zahvalil za dva velika moža, brez katerih zavoda danes ne bi bilo: škofa Jegliča in nadškofa Šuštarja. Mlade je povabil, naj bodo »ponosni kristjani«, naj vsak dan zaznamujejo svoje okolje s Kristusovim duhom in to vsak na svoj način in vsak s svojimi talenti. Svojo spodbudo mladim je škof podkrepil z besedami papeža Frančiška na svetovnem dnevu mladih lani, ko jih je opogumil: »Pojdite med ljudi, ne opazujte življenja le z balkonov …«.

Slavnostna akademija je bila zasnovana pod geslom Nulla dies sine linea – Noben dan brez sledi. Ob utrinkih iz slovenske poezije smo se ustavili ob nekaterih pomembnih vprašanjih, ki si jih zastavljajo odraščajoči šolarji vsak dan: od najmanjših v vrtcu, ki še »po neskončni sinjini hite za neizpolnjeno čarovnijo« (T. Pavček), do osnovnošolcev, ki so ugotavljali, da je življenje eno samo učenje, saj ko »narediš prvi korak /…/ že vidiš, da je naslednji spet prvi« ( V. Möderndorfer) in gimnazijcev, ki poskušajo živeti in razumeti, kaj vse »sem prejel in da moram oddati imetek« (A. Gradnik). Skozi besedo, glasbo, filmsko sliko in ples smo se na koncu prisotni vrnili spet na začetek, k temeljnemu vprašanju: »Kaj je veselje? Življenja željnost. Veselje do življenja«.(S. Kosovel), ki je bilo ta večer v obilici izraženo.

V uvodnem pozdravu je direktor zavoda dr. Roman Globokar najprej izrazil hvaležnost številnim prijateljem zavoda in veselje ob novi osnovni šoli in vrtcu. Med drugim je čestital prav vsem maturantom v upanju, da so dobili dobro popotnico za življenje: »ne samo kopico znanja, ampak tudi plemenito srce, odprte dlani, čut za sočloveka, inovativnega duha ter zavzetost za pravičnost in skupno dobro«. V svojem nagovoru je tudi omenil, da letos v zavodu obeležujemo leto spomina in tako » še bolj poglobljeno razmišljamo o tragičnih dogodkih, ki so povezani z našim narodom in tudi z našo hišo. Kot kristjani pa verujemo, da je Božje odrešenje močnejše od vseh človeških zablod, da se preko smrti rojeva novo življenje. Temne sledi v našem zavodu tako dobivajo zlato barvo, barvo odrešenja, barvo novega življenja. Zato je prav, da s hvaležnostjo gledamo na zgodovino in s pogumom zremo v prihodnost.«

Slavnostni govornik je bil dolgoletni ekonom v Zavodu sv. Stanislava g. Tone Homar, ki je skrbno spremljal novogradnjo od samih začetkov. V svojem nagovoru je razmišljal o gradnji materialnega in notranjega sveta. Zanj graditi pomeni »prestaviti del materije iz enega dela prostora na drugi del in sicer v skladu z neko zamislijo ali podobo.« Ta zamisel vedno terja od ljudi, da presegamo meje svojega pogleda, da ponižno stopamo do drugih, saj »podobo, kaj smo, lahko le iščemo, /…/ jo poskušamo le odkriti. Težko vidimo, da se samo najdevamo v prostoru in času. V nas samih ni temelja na katerem bi gradili, smo le iskalci«. Kako torej graditi trdne stavbe in odnose? Odgovor nudi Gospod in njegov nauk, zato je govornik tudi spomnil, da je v prvem delu poslanstva Zavoda sv. Stanislava zapisano: »iz vere, upanja in ljubezni /…/ ustvarjati pogoje za celovito osebnostno rast«. G. Homar je izrazil željo, da bi vedno znali to poslanstvo tudi živeti v vsakdanjem življenju, da bi s tem zgradili trdne odnose in ponudili svetal zgled mladim pri gradnji njihove osebnosti. S tem bi Zavod sv. Stanislava vtisnil v slovenski prostor in čas pravi pečat. Ekonom je govor zaključil s psalmistovim hvaležnim vzklikom: »Gospod, odpri moje ustnice in moja usta bodo oznanjala tvojo hvalo.«

Lily SchweigerKotar, pomočnica direktorja

Besedilo iz spletne strani Zavoda sv. Stanislava

Več na …