Zlata maša prošta Jožeta Lapa

V nedeljo, 9.7., je ob navzočnosti vseh treh ljubljanskih škofov, duhovnikov in mnogih vernikov, svojo zlato mašo v zahvalo za duhovništvo daroval prošt Jože Lap. Zbrane je pri maši nagovoril nadškof msgr. Stanislav Zore, gospod prošt pa se je v začetku zahvalil škofom za njihovo navzočnost in pojasnil, da mu je duhovništvo in škofovstvo od nekdaj pomenilo vse.

Foto: p. Ivan Rampre, DJ

Posnetek nagovora in ostale posnetke najdete na spletni strani Radia Vatikan.


Nagovor nadškofa msgr. Stanislava Zoreta OFM:

Točno pred petdesetimi leti, na današnji dan, je bil za komendsko župnijo veličasten praznik. Iz Nasovč, rojstne vasi našega jubilanta, takratnega novomašnika, »se je v komendsko faro sv. Petra vila neskončno dolga kolona vernikov, med katerimi je bilo veliko narodnih noš, vmes pa je bilo tudi mnogo drugih radovednežev in opazovalcev«. Tako je zunanje dogajanje ob novi maši opisal jubilantov rojak Ivan Sivec, v knjigi Jože Lap – od pastirja do zlatomašnika, v kateri je popisana življenjska pot stolnega prošta Jožeta Lapa do tega trenutka. Že tedaj je za vodilo svojega življenja in duhovništva zbral geslo: »Poveličujte z menoj Gospoda.«  To isto geslo ostaja tudi geslo tudi njegove srebrne maše in tudi danes je izpisano na podobicah ob spominu na zlato mašo: »Poveličujte z menoj Gospoda.«

Na misel nam prihaja Marijina hvalnica. Pesem Bogu, ki jo je zapela pri teti Elizabeti. »Moja duša poveličuje Gospoda.« Kako ga je poveličevala njena duša? Kako je Gospoda poveličevala Marija? Najprej s tem, da je bila pripravljena sprejeti njegovo voljo. »Spočela boš in rodila Sina, ki mu daj ime Jezus.« In Marija na to: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi.« Tudi duhovnik mora vedno znova biti pripravljen zaslišati Božje povabilo in Božjo ponudbo. In hkrati mora vedno znova odgovoriti na Očetovo voljo. Če z vsakim dnem svojega duhovništva ne izgovarja prav teh besed: zgodi se mi po tvoji besedi, potem se lahko na takšen ali drugačen način postavi med Boga in njegovo ljudstvo in ni več tisti, ki bi z ljudmi hodil proti Bogu in bil tisti, ki bi ljudem prinašal Boga.

Marija ga je poveličevala tudi s tem, da je hodila ob svojem sinu, skozi njegovo zemeljsko življenje. Bila je tam, kakor je zapisano v evangelijskem poročilu o čudežu v Kani. Marija je bila tam, bila je navzoča. Tudi nam naroča naj storimo, karkoli nam poreče Gospod. Duhovnik mora biti tam, mora biti navzoč, tam, kjer je ljudstvo, kjer je stiska, kjer so lačni Boga, kjer je nevarnost, da zmanjka vina veselja, medsebojne povezanosti, sloge, upanja in vere v večno življenje. Da zmanjka vsega tistega, kar življenju daje trdnost in kar življenju daje veselje. Biti tam, kamor te postavi Gospod.

Marija je poveličevala Gospoda tudi s tem, da je sprejela mesto, ki ji ga je namenil v Cerkvi. Postala je Mati Cerkve in v njenem občestvu neprestano moli za prihod Duha. Kako zelo moramo biti duhovniki v tej drži podobni Mariji. Poveličevati Gospoda s tem, da vztrajamo v občestvu Cerkve in se veselimo njenih lepot. Da trpimo z njo, kadar je zasramovana, ponižana, napadena od zunaj in kadar trpi zaradi grehov svojih udov. Biti tam, sredi Cerkve.

Naš jubilant je kot Kristusov duhovnik Gospoda najprej poveličeval kot nedeljski pomočnik, ker je bil še študent šestega letnika bogoslovja, v Lanišču in Gumnišču pri Škofljici. Maševal je in učil verouk. Leto po novi maši, 14. avgusta 1968, pa je mladi duhovnik sprejel službo vikarja na kapitlju v Novem mestu, kjer je potem ostal polnih osemintrideset let.  Postal je župnik, takoj, ko je dobil kanonična leta, pa še prošt. Ravno letos obhaja tudi štirideset let te službe. Leta 1993 je za vse kar je naredil v Novem mestu, dobil še naziv papeški prelat. Tudi Novomeščani so opazili in cenili delavnost in preprostost svojega župnika in prošta. Leta 1994 so ga imenovali za častnega občana mestne občine Novo mesto, pet let pozneje pa je bil še »naj« meščan Novega mesta. Leta 2006 je ob nastanku novih škofij naš jubilant odšel na novo službeno mesto, v Ljubljano. Tu je postal prošt stolnega kapitlja in ekonom v Bogoslovnem semenišču. Leto pozneje je prevzel tudi službo župnika v stolni župniji sv. Nikolaja. Ko se danes z njim veselimo novomašnega jubileja in se Bogu zahvaljujemo za dar duhovništva, njegovega in našega, nas Božja beseda pomenljivo nagovarja, naj bo Jezus vedno središče našega življenja in naš edini učitelj. »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek.« Duhovnik mora nenehno prihajati bliže k Jezusu. Pri njem je moč, pri njem je pogum, pri njem je zaupanje. Kakor se je Jezus v urah stiske naslanjal na Očeta, tako se mora duhovnik v dobrem in v slabem stalno naslanjati na Jezusa. Kajti »brez mene ne morete ničesar storiti«. »Pridite k meni, jaz vam bom dal počitek.« In ko prihajamo k njemu, nam presenetljivo pravi: »Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam.« Ta Jezusova beseda za nas ljudi, ki si ne želimo bremen in skrbi, ni prav nič privlačna. Na misel mi prihaja Jezusov križev pot. Ko je pustil, da so mu na ramena naložili križ, breme vseh naših grehov, je sprejel pomoč Simona iz Cirene. Skupaj sta nesla breme, vsak na svoji strani, kakor vprežena v isti jarem. Duhovnik mora biti vedno pripravljen, da poprime z Jezusom, da stopi na drugo stran tega jarma in ga skupaj z Jezusom nese v odrešenje. Najprej za tiste, ki so mu zaupani kot pastirju, potem pa tudi zase in vse Božje ljudstvo. V Jezusovem jarmu nikoli nismo sami, niče ga ne nosi sam. Vedno ga nosimo skupaj z Jezusom. Zato je Jezusov jarem vedno osvobajajoč in vedno odrešujoč. Modri in razumni tega ne zmorejo. Vse tehtajo z glavo, z merili tega sveta, po logiki uspešnosti in učinkovitosti. Zato bežijo od jarma, bremena, prezirajo križ in napor. Tisti pa, ki se učijo od Jezusa, tisti, ki v njegovi šoli postajajo krotki in ponižni v srcu, začnejo razumeti srca. Jarem in breme merijo z ljubeznijo. In tako za jarmom kot za bremenom odkrivajo skrito in zvesto Božjo navzočnost. S srcem razumejo skrivnosti Božjega kraljestva. Kako zelo se moramo duhovniki učiti krotkosti in ponižnosti Jezusovega srca, da lahko postanemo in ostanemo oznanjevalci njegove ljubezni. V krotkosti in ponižnosti srca smo potem sposobni tudi stopiti v jarem z vsakim človekom, ki tako ali drugače trpi in je preizkušen na svoji poti. Z njim stopimo v korak in mu pokažemo, da v preizkušnji ni sam. Govorica naših dejanj mu pripoveduje zgodbo Božje ljubezni in Božje bližine, Božje skrbi zanj. Ko smo to uresničili, ko smo postali krotki in ponižni v srcu, smo sposobni uresničiti besede preroka Zaharija. Sposobni smo uničiti bojne vozove, sposobni smo uničiti bojni lok in narodom oznaniti mir. Danes večkrat doživljamo skrb in stisko zaradi naraščajočega nasilja na svetu. Danes tekmujejo, kdo bo imel več bojnih voz in kdo bo imel več bojnih lokov. Kakor, da vozovi in orožje zagotavljajo obstoj. Ne, vse to ne prinaša življenja, ampak razodeva, da se ljudje odločajo in delujejo iz strahu.

Kdor pa je v šoli Jezusa Kristusa postal krotak in ponižen v svojem srcu, je dovolj pogumen, da se odpove nasilju. Krotkost in ponižnost ne potrebujeta vozov in lokov. Iz krotkosti in ponižnosti vzcveti pogum, ki ga daje Bog. Kajti: »V Gospodu je moja moč.« Krotkost in ponižnost v srcu ustvarjata mir, kakršnega svet ne more dati. Svet namreč daje mir, ki je ravnovesje sil in uravnoteženje strahu. Bog pa daje mir, ki je sad ljubezni. »Kajti on je naš mir, on, ki je podrl steno pregrade, to je sovraštvo.«

Dragi bratje in sestre, razmišljanje ob zlatomašni zahvalni daritvi prošta Jožeta Lapa sklenimo z mislijo, ki jo je ob svojem škofovskem posvečenju izrekel eden od predhodnikov našega jubilanta, na mestu ljubljanskega prošta, Božji služabnik nadškof Anton Vovk. V zahvali po posvečenju je v škofijski obednici izrekel tudi besede: »Naj vse Bog varuje in odtegne naj od našega naroda šibo pomanjkanja duhovnikov.« To prošnjo in to željo danes izročamo Gospodu, ki ga skupaj z zlatomaniškom poveličujemo. Amen.  

 

2017-09-11T13:24:04+00:00 10. 07. 2017|